Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Reno v elementu

Ko bo padal dež, boš osamljena, jutra najina bodo pozabljena…

Šalalalalalala, plesati na soncu, šalalalalalala, plesati na, ple plesati na soncu…

Bingo, bango, mango, tango…

Ujemi sanje, nežno šepetanje, ta noč je polna upanja v klubu Tropikana…

Vzemi vse, kar ti življenje ponuja, vse kar te prebuja…

Tri prste tekile, limono in sol, v deželi sanj pozabil sem naslov…

Lažje ti bo, če mi priznaš, da si zaljubljena, lažje ti bo, če v sebi to ne boš več skrivala…

Cela ulica nori, ne kliči ena ena tri, cela ulica nori, je kot morje nemirno, se ti ne zdi…

Ko sije luna na obalo, ti igraš se z mano, poljubljaš me na vrat na nos in povsod vmes…

Ne dotikaj se je tam tam tam, naj bo noč ali sončen dan…

Lahko bi nadaljeval še nekaj časa, vendar mislim, da sem dosegel svoj point – lista poletnih hitov, ki so nam jih Kingstoni naredili v zadnjih 15 letih je ogromna in ni ga Slovenca, ki ne bi prepoznal prav vsakega izmed zgoraj napisanih tekstov in se zraven spomnil pripadajoče melodije.

Včeraj se je namreč v Križankah zgodil veliki koncert ob 15-letnici skupine Kingston. Kljub deževnemu vremenu so bile Križanke skoraj povsem polne, ljudje pa so iz komada v komad dajali od sebe več energije.

Kot se za tak koncert spodobi, se je Kingstonom na odru pridružilo še nekaj gostov: 6 Pack Čukur, Alya, Gregor Skočir ter Vesele Štajerke. Po odigranih 24-ih pesmih, ki so jih v rednem delu pripravili Kingstoni, jih je publika glasno priklicala nazaj in prišli so odigrat še tri. Vendar tudi po tem publika še ni bila pripravljena iti domov, zato so jim jih je uspelo z glasnim vzklikanjem na oder priklicali še enkrat.

Skratka, fenomenalen koncert. Še ogromna galerija.

Petra aka. September

Saj veste kaj pravijo: bolje pozno, kot nikoli. Zaradi nepričakovanega izleta na Krf (beri: za počitnice sem se dogovoril le 5 ur pred dejanskim odhodom), poročilo z letošnjega dogodka Ritem mladosti en teden kasni.

Kot lani in predlani, se je tudi letos pred Kolosejem zbrala ogromna množica zabave željne mladine. Zahvaljujoč turistični agenciji CMT sem se med tisto množico kar naenkrat počutil precej starega, saj je bila povprečna starost množice okrog 15 let. Osebno sem na kraj prireditve prišel malce kasneje, saj sem moral vsaj na hitro pozdraviti slovenske twitteraše na ljubljanskem Twestivalu.

Prišel sem torej direktno na odličen band z malo manj odličnim imenom – Xequtifz. Za njimi so prišli Kingston, ki so, kot vedno, totalno razgreli množico in jo pripravili na rajanje dolgo v noč.

Sledila je nočna mora, ki je ne bom nikoli zmožen izbrisati iz spomina – nastop skrokane ter totalno razglašene Petre Slapar. To je bilo (brez heca!) tako slabo, da je še publika, ki je običajno brez posluha, začela naglas bu-jati nad “pevko”.

Za hitro povrnitev v svet dobre ter kvalitetne glasbe je poskrbela Zablujena generacija, ki množice nikoli ne pusti hladne. Prireditev je bila žanrsko res zelo pisana, kar pa sploh niso upoštevali pri postaviti line-upa. Takoj za njimi je namreč skupina Soulfingers preskočila v totalno drug glasbeni žanr.

Naslednja je bila na vrsti Alya, ki je spet bolj ali manj predstavljala novi album, za katerega imam še vedno občutek, da se med ljudmi ne prijema niti približno tako, kot so si zamislili. Za še en žanrski preskok je bil tokrat kriv Petar Grašo, ki očitno še vedno pali, ne glede na to, da vedno prikaže povsem isto predstavo.

Sledilo je tisto, kar smo vsi najbolj čakali – nastop pevke September. Tudi ona je žanrsko povsem izstopala, vendar je iz množice vseeno potegnila največ.

Zadnji, ki sem ga še videl, preden sem se odpravil za par urc v posteljo, pa je bil Vlado Kreslin, ki pa tako ali tako ljudi vedno navduši.

Še galerija ter video nastopa September.

Nihče ne more bolj presenetiti, kot Murko

Noč radia Belvi je ena tistih prireditev, ki ima že krepko tradicijo med ljudmi in vedno garantira precejšen obisk. Tudi jaz imam tu že dolgo tradicijo, saj sem prisoten vsako leto, odkar slikam – 2006, 2007, 2008.

Zaradi teh izkušenj lahko povem, da še nikoli ni bilo takega mraza, kot letos, nikoli toliko malo ljudi na VIP-u, ki je bil letos praktično prazen, nikoli tako odlične osvetlitve na odru, nikoli takega huronskega ozvočenja, nikoli take dobre atmosfere, nikoli takšnega presenečenja,…, skratka letos je bilo vse perfektno, razen ledenih temperatur.

Temperature so sicer res bolj ličile na december, kot na september, a glasbeniki se niso dali motiti. Nastopilo jih je cel kup, če grem kar po vrsti: Ela, Uporniki, Nino, Erik Ferfolja, 4Play, Manca Špik, Žana, StereoTipi, Sanja Grohar, Nuša Derenda, Tanja Žagar, Kristina, Gino, Tangels, Klapa Kogul, Davor Radolfi, Pop Design, Kingston, Omar Naber, Alya, Skater, ter presenečenje večera, kdo drug kot štajerski slavček Damjan Murko.

Bolj od tega, da bo presenečenje Damjan, me je presenetilo to, da je folk celo pel z njim. Nekaj jih je sicer žvižgalo, vendar se Murko ni dal motiti in je odpel Zdravljico ter dance rmx svoje Srečen, ker sem moški.

Skratka, bilo je odlično, le “malo” mrzlo. Galerija.

Vedno energična Alya

Kot lani, sem tudi letos odšel na zaključek Majskih iger. Letos sem sicer prišel precej bolj pozno, vendar se je (zaradi slabšega začetnega programa), tudi napolnilo kasneje, kot lani.

Prišel sem direktno na I.C.E., ki so me, tehničnim težavam navkljub, navdušili že v Ortu, tu pa so se (pred precej večjo množico), še bolj potrudili in dali še več od sebe.

Za njimi je prišla Alya z bandom, ki je ravnokar izdala novo ploščo z naslovom Non Stop!, katere še nisem slišal, jo bom pa, upam, dobil kmalu.

Nastop je bil, kot vsi njeni, ultra energičen – Alya pač ne more biti na miru. Publika se, jasno, na to takoj odzove, saj se jim totalno odtrga.

Koncert, ter s tem letošnje Majske igre, so zaključili Mi2, ki pa so naravnost idealen band za tovrstne prireditve. Vsem znane njihove hite, je namreč skupaj z njimi pela celotna, totalno napolnjena, Kardeljeva ploščad.

Še galerija.

Catch-a-Viktor

Kot vsako leto, so tudi letos na vrsto prišli Viktorji. Spet v Cankarjevem domu, vendar letos v veliko bolj recesijskem duhu – organizatorji so se denimo odločili privarčevati na rdeči preprogi, ki jo je bilo namesto deset metrov samo kake dva, pa še to po stopnicah do vhoda, notri pa je bilo tako, kot vsak običajni dan v CD-ju – tudi reklamnih plakatov, ki tam  visijo, se jim ni ljubilo odmakniti, kar je res osmešilo prihode “zvezd” na prireditev.

Prireditev sta znova povezovala odlična Igor Bračič in Jure Karas bolj poznana kot Slon in Sadež. Letos sta pripravila malo bolj ljudski humor, ki ga je dejansko dojela večina dvorane in sta naredila prireditev na splošno gledano, še boljšo od lanske.

O prejemnikih nagrad ne bi izgubljal besed, saj so vam tako ali tako znani že iz same prireditve, ali pa iz drugih novičarskih virov.

Glasba na prireditvi je bila letos sestavljena iz različnih simbioz. Nastopili so Zlatko v duetu z Renato iz skupine I.C.E., Jan Plestenjak skupaj z Alenko Godec, Nušo Derendo in Alyo, ter Dan D z mogočnimi The Stroy. Kljub trudu, pa nič od tega ni prišlo niti na kilometre blizu lanskemu sodelovanju Slaka in Big Foot Mame.

Torej še eni Viktorji so za nami, nekaj utrinkov pa si lahko ogledate v galeriji.