Včeraj sem bil zaposlen pred Kolosejem. Dogajal se je namreč Ritem Mladosti v organizaciji Radia Antene in agencije Collegium Mondial Travel. Ker sem bil ob pravem času na pravem mestu, sem se znašel v vlogi uradnega fotografa. To prinaša veliko prednosti, ampak tudi slabosti. Moraš biti povsod, ne smeš zamuditi nobene akcije, ne moreš si vzeti časa off, priti moraš že takrat, ko še nobenega ni, skratka ni samo lepo, kot se sliši, ampak je pa vseeno fajn.
Popoldan so se dogajale razne kreativne delavnice, Red Bullovci so imeli Gravity Challange, Break Dancerji pa so se medsebojno pomerili. Ljudi je bilo bolj malo, v večjih gručah so začeli prihajati šele ob 17ih, ko se je začel koncert na velikem odru.
Koncert je otvoril Erik Ferfolja (WTF, right?). Če lahko tak model pride na tak oder, potem ni ovir za mojo pevsko kariero. Nadaljevala je Petra Slapar, katere sem se že malenkost naveličal z vedno enakimi nastopi. Za njo je prišla skupina Lunn-a-park (WTF again…), ki se je poprej imenovala Lunapark. zaradi mene bi lahko ostali pri prvi plati in takrat zaključili kariero. To, kar so predstavili včeraj, bi lahko uporabili edinole kot mučilno tehniko v slovenskih zaporih. Sledil jim je Trkaj, od katerega pa v kratkem pričakujem nekaj svežega vetra in melodij.
Pravi koncert pa se je začel šele z nastopom Anavrin – komaj čakam novo plato, singli so namreč zelo obetavni. Za Anavrini je prišla skupina Billy’s Private Parking. Nikoli ne vem, kaj oni počnejo narobe. Glasbo imajo odlično, pevka je zelo luštna in simpatična, ter z lepim vokalom. Imajo vse, kar naj bi zahtevala slovenska scena, pa vendar ne pridejo nikamor. Taka skupina bi morala biti vsaj toliko popularna kot kakšni Tabu, če ne bolj. Ne vem kaj počnejo narobe, vendar upam, da bodo to kdaj počeli prav. Za njimi so prišli Zablujenci, ki vedno razgrejejo občinstvo, pa če ga je veliko ali pa malo. Sledil jim je Omar, ki že presenetljivo dolgo ni zamenjal basista. Očitno se ta obnese. Ko sem že omenjal Tabuje – tudi ti so nastopili, in sicer z novo pevko Tino. Tina me je totalno navdušila že ko je pela za skupino Ultra, tu pa trga gate.
Publiko pa je spet totalno razgrel prihod Petra Graša. Odličen glasbenik, tu nimam kaj, vendar me pusti popolnoma hladnega. Sledil je Kreslin z Malimi Bogovi. Brez besed, ko pride do Kreslina. Perfektno. Za Kreslinom pa je prišla še ena legenda glasbe – Aki Rahimovski z bandom oz. bivši Parni Valjak. Spet brez zveze izgubljati besede. Koncert so v velikem slogu zaključili Kingstoni, na odru pa se jim je za en komad pridružila tudi Anja.
Obisk koncerta me je zelo razočaral, saj je bilo na vrhuncu obiska še vedno pol prireditvenega prostora praznega. Vendarle mi je bilo vseeno zelo v redu, kajti kadarkoli sem šel med ljudi, sem se vedno znašel med miljoni maturanti in maturantkami, s katerimi smo letos skupaj prežurali Ios ali Krf. Filing, ko poznaš toliko ljudi na enem mestu, je nepopisno dober. Edino kar je še boljše pa je, ko pride že n-ti do tebe in reče nekaj v stilu: “Si ti un Miha Rekar, ki blog piše? K jest sm ful redn bralc. Res dobr delaš, svaka ti čast!”. Feels like Heaven…
Galerija je zelo obsežna, vendar si nisem mogel kaj, saj je stvar trajala kar 11 ur.
