Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

V ljubljanskih Križankah se je, kot vsako leto, spet zgodil dolenjski praznik – Cvičkarija. Lani sem šel tja bolj kot ne zaradi Elevatorsev, letos pa sem šel kar tako, ker se mi ni dalo biti doma.

Kot na vseh podobnih prireditvah, se je tudi tukaj zbralo ogromno mladine samo z enim namenom – dejmo se ga napit. Pred Križankami je bilo tako že cel dan živahno, ko pa se je začel koncertni del, pa je vse okoli in okoli Križank bilo preplavljeno z mladino s kozarci cvička v roki.

Najprej me je skrbelo, da bodo ti ljudje zaradi kar konkretne vstopnine (9€) ostali zunaj, saj se koncertni prostor kar ni in ni napolnil.

Program so letos začeli Otium, ki so igrali za nekaj svojih fanov znotraj Križank in za morje ljudi izven njih. Sledila je stara znanka Mama Manka s svojimi Rock Otočec fanti.

Bolj konkreten del so na drugem, nekoliko višjem in od luči oddaljenim odrom, začeli Zlatko in skrčena ekipa Optimistov. Kot že nekajkrat v zadnjem času, so me tudi tokrat navdušili, škoda le, da je bilo vse skupaj še precej prazno.

Sledil je Zoran Predin, ki je prvi dobival pravi feedback od publike, saj se jih je nabralo že dovolj, poznavanje tekstov pa jim je šlo prav tako odlično od rok.

Letošnjo Cvičkarijo so zaključili veliki Dan D, katerih novi komadi se že prijemajo med ljudmi, tako da je na vsakem koncertu več odziva s strani publike, kar jim da (vidno) še dodatnega zaleta, da naredijo res odličen koncert.

Še galerija.

Spet me je bilo videti v Orto baru, kjer se je včeraj v okviru Ortofesta zgodil koncert skupine I.C.E.. Pevko Renato sem sicer ujel na Viktorjih, kjer je nastopila v duetu z Zlatkom, ki sem ga ravno videl v Ortu in na Izštekanih, cele skupine pa še nisem videl v živo, zato sem rekel, da moram, da grem, da vidim, da slišim.

I.C.E. igrajo kakovosten pop-rock, v pomanjkanju svojih komadov (najbrž jih poznate po Na Liniji) pa posegajo po tujih hitih in priredbah le-teh, vse s ciljem pričarati čim boljše vzdušje na koncertu.

Na žalost so imeli včeraj kar nekaj tehničnih problemov, na katere pa so (žal) tudi stalno opozarjali. Potrebno je vedeti, da povprečni obiskovalec koncerta teh problemov sploh ne opazi, razen če ti opozarjaš nanje, zato se je v takem primeru najbolje vesti, kot da nič ni narobe.

Vseeno pa so naredili dober koncert in v skoraj razprodanem Ortu ustvarili odlično koncertno atmosfero, ter poskrbeli, da bom zdaj še bolj pozoren za njihovimi koncerti.

Še galerija.

Čeprav nisem nek znan medij, pa imam zato kar nekaj izkušenj z organizatorji, ki berejo moje kritične zapise in se naslednje leto bolj potrudijo. Tokrat žal ni bilo tako, saj se je od lanske prireditve Miss Športa vse skupaj še poslabšalo, pa čeprav je bilo to skoraj nemogoče.

Edina izboljšava v primerjavi z lanskim letom, je nekoliko več prostora za fotografe, ki pa smo si kar sami prinesli stole in si tako precej olajšali delo. Osvetlitev je bila obupna, praktično vsak meter odra (in pod odrom) je imel drugo luč in s tem drugo barvno temperaturo. To je onemogočalo nastanek slik “naravnih” odtenkov, saj je fotoaparat vedno zgrešil – bodisi v rdeče, bodisi v modre barvne odtenke.

Naslednja stvar so bili mikrofoni, ki večnima niso delovali, ali pa jih sploh ni bilo (zaradi česar je Samuel Lucas namesto treh, odpel samo eno pesem). Lahko omenim še totalno neusklajenost napovedovalcev in žirije, dejstvo, da je odrski tehnik doma pozabil stopničke, zaradi česar smo gledali še dodatno razvlečeni konec, pa je le še pika na i “odlični” organizaciji. Skratka vse skupaj na nižji ravni od povprečne vaške gasilske veselice.

Samih tekmovalk, ter njihovih polsekundnih pavz za fotografiranje pa sploh ne bi omenjal, saj ima večina s športom še manj povezave kot jaz.

Tudi imen vseh zmagovalk ne vem, povem lahko samo, da je naziv Miss Športa 2009 dobila Ajda Sitar.

Čeprav galerije najraje ne bi objavljal, pa sem vseeno pripravil kar obsežen izbor.

Po odličnem koncertu v Orto baru, sem se odločil, da grem Zlatka pogledat tudi na Izštekane. Še preden se lotim kakršnihkoli občutkov iz oddaje, naj povem, da je naravnost sramotno, da tako odlična in od vseh spoštovana oddaja, pod vodstvom Jureta Longyke, nima svoje spletne strani.

Nazaj k temi – na radio sem prišel dobre pol ure pred začetkom oddajanja v živo, kar mi je dalo ravno dovolj časa, da sem se seznanil z nepisanimi pravili.

Takšna snemanja so zelo zanimiva s fotografskega vidika, saj moraš paziti na glasbenike, kamermane, voditelja, kable po tleh, mikrofone, še posebno pa je treba paziti, kdaj se slika, saj tudi tako drobcen zvok, kot je škljoc DSLR fotoaparata, lahko uniči harmonijo samega komada.

K sreči se je vse izteklo odlično in brez zapletov, Zlatko in ogromna ekipa glasbenikov okoli njega, poimenovanih Optimisti, pa je širni Sloveniji na valovih Vala 202, dala vedeti, da niso kar tako, ampak jih je treba jemati sila resno. Vse, od glasbe, izvedbe, tekstov, gostov,…, vse je bilo na najvišjem nivoju in tako ustvarilo nepozaben dogodek.

Za konec le še galerija.

Po krajši pavzi sem spet odšel v Orto na Ortofest, tokrat na koncert Zlatka in njegovih Optimistov. Zlatko je veliko bolj popularen, kot bi si človek mislil, saj tako nabasanega Orta, kot je bil včeraj, na letošnjem Ortofestu še ni bilo – ne samo v publiki, ampak tudi na odru.

Ko sem že pred koncertom prišel v zaodrje, se mi je zdela večja gužva kot navadno, ko pa so začeli Optimisti hoditi na oder, jim pa kar ni bilo videti konca. Ogromna zasedba samih odličnih glasbenikov, ki Zlatkovim tekstom res dajo tisto pravo energijo, da se komadi slišijo še veliko bolje, kot na samem albumu.

Zlatku je en komad prišla zapeti tudi nadvse simpatična Nina Pušlar, ki jo je zadnje čase težje opaziti na nastopih, saj se intenzivno posveča snemanju novih komadov.

Ker je bila na odru (in pod njim) takšna gužva, je bilo težko poslikati vse nastopajoče, saj so bili nekateri prav dobro skriti zadaj, drugi pa so stalno prihajali in odhajali z odra. Vseeno mi je uspelo posneti nekaj slik, da vsaj približno popišem odlične občutke s koncerta.

Galerija.