Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Nepozabnoooooooo

Dogodek, ki se ga ni smelo zamuditi – Si.mobil-ov Žur z razlogom. Še vsako leto mi je nekaj prišlo vmes, da nisem mogel iti, letos pa sem si plan le naredil tako, da sem končno lahko šel na največji open-air party v središču Ljubljane. Zaradi slednjega dejstva, se je vse skupaj začelo že ob 17:00, odvijalo pa naj bi se do 23:00. Cel večer je vrtel Umek, vmes pa se mu je za motiviranje množice pridružil kalifornijski Spinz.

Že v začetnih urah dogodka je bilo na jasi videti kar precej ljubiteljev elektronske glasbe, ko pa se je dan prevesil v noč, pa se je Tivoli začel polniti z nenormalno hitrostjo in kar naenkrat je bilo vse polno. Ljudi je dobesedno mrgolelo.

Umek je sicer spustil manj lastnih komadov, kot sem pričakoval, a glasba je bila vseeno prvovrstna. Bolj, ko je šla ura proti enajsti zvečer, boljše je bilo, potem pa kar naenkrat konec, na odru pa ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki je z enim stavkom spet močno utrdil svojo priljubljenost med mladimi: “A bomo potegnil tole še eno uro?“.

Skratka še en nepozaben dogodek. Zdaj mi je še toliko bolj žal, da sem prejšnja leta manjkal. Odličen dogodek pa si zasluži veliko galerijo.

...

Po lanskem Stars Gatheringu v Rovinju, so se letos istoimenski dogodek odločili izvesti v Dornberku pri Ajdovščini v Zelenem Gaju. V malce oddaljeni vasici so Fetch The Vibe naredili odlično vzdušje z dvema flooroma, LEDicami, lučmi vsepovsod, enkratnim ozvočenjem,…, skratka super.

Na glavnem flooru so (imenu dogodka primerno) nastopile prave zvezde: Richie Hawtin, Valentino Kanzyani, Paul Ritch, Marko Nastić in Heartthrob, na drugem, minimalnem (ne po zvrsti, ampak po velikosti) pa: DJ Chiko, Vincent Malville, Ilario Alicante in Aneuria & Mexx.

Ko sva z Intiharjem malo pred polnočjo prišla tja, sem res mislil, da bo party propadel, ker je bilo tako malo ljudi. Vse skupaj se je začelo že ob 22:00, pravi party pa se je razvnel šele kakšno uro ali dve po polnoči, ko se je glavno plesišče res napolnilo do zadnjega kotička in se v celoti pozibavalo v elektronskih ritmih. Skratka tole včeraj je bil res dober party, na kakršnem že precej dolgo nisem bil.

Boljšo predstavo o dogodku pa boste, kot vedno, dobili ob ogledu galerije.

Tin Vodopivec obupava nad ženskami

V petek začeti festival stand-up komedije Panč, so včeraj slavnostno zaključili z ustanovitvijo stand-up akademije Panč¹.

Prvi je nastopil predstavnik B&B Showa – Miki Bubulj. Ker B&B Show spremljam že nekaj časa, tako v živo, kot na internetu, me ni pretirano nasmejal, saj sem vse fore že poznal.

Sledil je prvi gost iz Hrvaške – Domagoj Pintarič, ki je svoj nastop izvedel v hrvaščini. Razen tistih, ki niso razumeli hrvaško, smo vsi ostali krepavali ob res izvrstnem nastopu.

Za njim je prišel edini pravi Slovenec večera – Tin Vodopivec. Tudi Tinove fore sem vse že poznal iz raznih stendapov sem ter tja, tako da sem tudi pri njem se bolj smehljal, kot smejal.

Nato so organizatorji presenetili z veličastnim ognjemetom (OK, skoraj veličastnim), torto za prvi rojstni dan festivala, prejeli pa so tudi ček s strani glavnega sponzorja festivala – mimovrste.

Spet je bil na vrsti gost iz Hrvaške, tokrat ženskega spola – Marina Orsag. Tudi ona je nastopala v hrvaščini in tudi ona nas je močno nasmejala na račun moških, žensk in odnosov med njimi.

Festival je zaključil drugi del B&B Showa – Ranko Babič. Tudi on je v glavnem nastopal s skeči iz meni poznanega B&B Showa, zaradi česar mi tudi njegov nastop ni bil kaj pretirano poseben, razen nekaterih vložkov, ko se je med nastopom zmotil (in ga primeš od udzadi….mislm jo primeš, JO primeš…).

Festival se je torej zaključil, odziv je bil izreden, kar dokazuje le eno – stand-upa je v Sloveniji KREPKO premalo. Upajmo, da se bodo stvari z ustanovitvijo akademije začele premikati v pravo smer. Še galerija.

1. Panč ni beseda kar tako, ampak ima pomen – panč je namreč slovenska izgovorjava angleške besede punch. Punch line pa v stand-upu pomeni tisti zadnji del skeča, ki mora res vžgati [↩]

iMac modeli 1998-2008

Na včerajšnji dan, 15.8.2008, je minilo 10 let, odkar je Apple v svet spustil prvi vse-v-enem Mac – iMac, in sicer Bondi Blue iMac G3. Za takratne razmere je bilo to nekaj zelo razburljivega, saj je računalnik na pogled deloval kot nekaj zunajzemeljskega. iMac G3 je bil prvi Applovski projekt Britanskega designerja Jonathana Ivea, kateremu veliko ljudi pripisuje večino zaslug za Applov nenormalni uspeh v zadnjih 10 letih.

Naj vas spomnim – ko smo se mi na 386-kah, 486-kah in do 266MHz mašinah veselili novosti, ki so jih prinašala Okna 98, so pri Applu prišli ven z Mac OS 8.1 in takšnim designerskim presežkom. Nepredstavljivo!

G3 je bil deležen precej nadgradenj v obliki pohitritve, razširitve spomina, povečanju količine diska, razni facelifti (druge barve, transparentnost, vzorci,…), nadgradnje Mac OS,…, vseskozi pa je ostajal simbol za lepoto računalnikov.

Vse dokler ni januarja 2002 Apple predstavil (po mojem mnenju) najlepši računalnik vseh časov – iMac G4. Računalnik, ki je enostavno prelep, da bi bil resničen in bo nekega dne zagotovo krasil mojo sobo. LCD zaslon gibljiv v vse smeri, pol-kupolasti podstavek, v katerem se skriva vsa “znanost”, Mac OS X 10.1 aka. Puma,… Ko smo takrat PC-jaši ravno dobili Windowse XP in mislili, da “držimo Boga za jajca”, je Apple spet naredil giant leap naprej, tako v smislu designa, kot tudi funkcionalnosti.

Medtem, ko je Apple stalno posodabljal Mac OS X in z vsako verzijo še bolj ušel Microsoftu, je slednji na XP-jih popravljal samo težave v kompatibilnosti in varnosti. Avgusta 2004 pa je Apple spet naredil korak naprej v designu računalnikov – izšel je namreč iMac G5.

Spet nekaj totalno novega z vidika PC-jašev; vertikalen CD pogon, nikjer vidne “škatle”, da bi lahko rekli: “Tukaj pa je vsa mašinerija”, vse v bleščeči beli,…, ter najvažnejše – Mac OS X 10.3 aka. Panther v pol leta po splavitvi pa že Mac OS X 10.4 aka. Tiger. Mi pa še vedno na XP-jih.

G5 je tudi doživel precej nadgradenj, najbolj občutna pa je bila januarja 2006, ko je Steve Jobs oznanil, da bo iMac prvi Mac z Intlovim procesorjem.

Avgusta 2007 pa je Apple na police poslal zadnji primerek iMaca, katerega si lastim tudi jaz – aluminijasti iMac. Še tanjši od G5, vse v aluminiju, steklu in črni plastiki, aluminijasta slim tipkovnica,…, tri mesece s Tigrom, nato pa s trenutno najnovejšim Mac OS X 10.5 aka. Leopard.

Vista? Wrong in SO many ways…

Upam, da sem vam s tem postom vsaj malo približal delček Applove zgodovine in vas nad njo vsaj malo navdušil. Sicer pa…GET A MAC!!!

Zanimive reklame: iMac G3, iMac G3 v barvah, iMac G4, aluminijasti iMac.

Perica kot Alenka Strnad

Na Ljubljanskem gradu se je včeraj začel prvi Panč – Festival stand-up komedije. Festival naj bi se izvajal v notranjosti gradu, na prostem, vendar je vreme naredilo svoje, zaradi česar so nas morali prestaviti v dvorano Palacij, ter iz ene narediti dve predstavi – obe močno razprodani.

Včeraj je bila na sporedu prva od treh različnih zasedb, v kateri so nastopili Jure Murko, Mladen Pahovič, Boštjan Gorenc – Pižama, Lucija Ćirović in Perica Jerković.

Prvi me je presenetil Murko, edini od nastopajočih, ki ga še nikoli nisem videl v živo, ki je postregel z vrhunsko predstavo in ga od včeraj naprej uvrščam med top 10 slo stendaperjev.

Drugi me je presenetil Pahovič, ki je pokazal še precej boljšo predstavo, kot nazadnje na Velikem božičnem stand-upu, saj zaradi salv smeha sploh nisem več mogel gledati na oder.

Za Pižamo sem tako ali tako že vedel, da bom krepaval, zato me niti ni mogel presenetiti, a mu je to vseeno uspelo že takoj na začetku pri triku s kartami.

Pri Luciji sem pričakoval standardni nastop (Fata gor dol), ki je sicer za crknit, ampak ta včeraj pa je bil še milijonkrat boljši.

Zadnji je prišel Perica, ki pa je dokazal, da ima na lagerju še ogromno kvalitetnih for, ki v kombinaciji z njegovo izredno mimiko dajejo smehu nove dimenzije.

Skratka, če bo festival v naslednjih predstavah vsaj polovico toliko smešen, kot je bil včeraj, se močno bojim, da lahko dejansko umrem od smeha. Še galerija.