Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Petra aka. September

Saj veste kaj pravijo: bolje pozno, kot nikoli. Zaradi nepričakovanega izleta na Krf (beri: za počitnice sem se dogovoril le 5 ur pred dejanskim odhodom), poročilo z letošnjega dogodka Ritem mladosti en teden kasni.

Kot lani in predlani, se je tudi letos pred Kolosejem zbrala ogromna množica zabave željne mladine. Zahvaljujoč turistični agenciji CMT sem se med tisto množico kar naenkrat počutil precej starega, saj je bila povprečna starost množice okrog 15 let. Osebno sem na kraj prireditve prišel malce kasneje, saj sem moral vsaj na hitro pozdraviti slovenske twitteraše na ljubljanskem Twestivalu.

Prišel sem torej direktno na odličen band z malo manj odličnim imenom – Xequtifz. Za njimi so prišli Kingston, ki so, kot vedno, totalno razgreli množico in jo pripravili na rajanje dolgo v noč.

Sledila je nočna mora, ki je ne bom nikoli zmožen izbrisati iz spomina – nastop skrokane ter totalno razglašene Petre Slapar. To je bilo (brez heca!) tako slabo, da je še publika, ki je običajno brez posluha, začela naglas bu-jati nad “pevko”.

Za hitro povrnitev v svet dobre ter kvalitetne glasbe je poskrbela Zablujena generacija, ki množice nikoli ne pusti hladne. Prireditev je bila žanrsko res zelo pisana, kar pa sploh niso upoštevali pri postaviti line-upa. Takoj za njimi je namreč skupina Soulfingers preskočila v totalno drug glasbeni žanr.

Naslednja je bila na vrsti Alya, ki je spet bolj ali manj predstavljala novi album, za katerega imam še vedno občutek, da se med ljudmi ne prijema niti približno tako, kot so si zamislili. Za še en žanrski preskok je bil tokrat kriv Petar Grašo, ki očitno še vedno pali, ne glede na to, da vedno prikaže povsem isto predstavo.

Sledilo je tisto, kar smo vsi najbolj čakali – nastop pevke September. Tudi ona je žanrsko povsem izstopala, vendar je iz množice vseeno potegnila največ.

Zadnji, ki sem ga še videl, preden sem se odpravil za par urc v posteljo, pa je bil Vlado Kreslin, ki pa tako ali tako ljudi vedno navduši.

Še galerija ter video nastopa September.

Evo poročilo z Noči Radia Belvi, kot sem obljubil včeraj.

Začelo se je že ob 18:00, ko so na oder prišli Angee. Igrali so za približno 35 folka, ter za vse, ki so takrat poslušali Radio Belvi. Fantje in punca so, kot sem že omenil, pretekle mesece snemali svoj prvi album. Treba je zrihtati še detajle (SAZAS, platnice, dizajn,…), vendar glavni del (glasba) je že končan. Izdelek sem že imel priložnost slišati in lahko vam povem, da bo slovensko glasbeno sceno kmalu zadel svež val kvalitete. O obsežnosti le-tega pa spregovorimo ob izidu albuma.

Naslednja je bila Sanja Grohar, ki bi o resničnosti njenega petja prepričala le gluhonemega starca z veliko dioptrijo in brez očal. Pela je namreč na plejbek in še to tako slabo, da bi bilo bolje, če bi se samo vrtela njena glasba, ona pa bi stala nekje v zaprti omari. Sanjo je zamenjala Tanja Žagar, ki je kljub takrat še maloštevilni publiki, naredila odlično vzdušje, še posebej med fotografi¹ . Še vedno so bili na vrsti matrični nastopi; Petra Slapar, Žana, Robert Kreslin, kot bi poslušal CD.

Ko se je Slogin vrt že malo napolnil pa so prišle pomlajene Foxy Teens. Ob prvem pogledu je bila moja reakcija nekaj takšnega: “Kdo je pa te otroke spustil v bekstejđ???”. Po koncertu pa: “Faaak, tamale razturajo. Kloc, Kloc, dej jim reč za avtogram!” Skratka, punce so izredno sproščene, simpatične, komunikativne, z izpiljenim nastopom, ampak še zelo mlade. Glasba je bolj švoh, ampak za žurko so pa idealne.

Nato so prišli Pop Design z Miranom Rudanom. To ni to. Resnik FTW! Sledila spet matrika: Manca Špik, Rebeka Dremelj in pa Karma. Nato spet malo rock pridiha z Omarjem, vendar takoj nazaj v pop z Lenderotovo Saško. Ker je bil koncert pač v Kranju, je bila največja žurka, ko je prišel Petar Grašo. Za eno punco v prvi vrsti sem že mislil klicati 112, saj zvoki, ki jih je oddajala ob njegovem nastopu, niso bili nič kaj človeški.

Za finish pa so poskrbele stalnice na takih prireditvah; Turbo Angels, Kingston, Atomik Harmonik in pa Rok’n’Band. Nastopili so sicer še Kocka, vendar o njih in njihovi neprofesionalnosti ne bom izgubljal besed.

Skoraj, da bi pozabil: Galerija.

1. Sredi nastopa nam je namreč dala lekcijo o etiki fotografiranja žensk v mini krilih 😀 [↩]

Kot sem omenil že v prejšnjem postu, sem v Križankah slikal koncert Arsena Dedića. Arsen je koncertiral skupaj s svojo Gabi Novak, gosti pa so bili še Zoran Predin, Petar Grašo in trio Matije Dedića.

Čeprav me običajno na takšnih (sedečih) koncertih ne boste zasledili, tudi hrvaške glasbe ne poslušam preveč z veseljem, pa mi je bil ta koncert zelo všeč. Arsen ima nek poseben nastop, saj med pesmimi izvaja neke vrste stand-up, skratka zabavno.

Na začetku sem bil nekoliko živčen, saj sem delal za organizatorja, kar pomeni, da morajo biti fotke tip-top in delo pod pritiskom je malo drugačno od povsem sproščenega, kot ponavadi. Začetna živčnost se je kmalu razblinila in začel sem uživati v koncertu.

Naredil sem veliko preveč slik (600+), zato je toliko časa trajalo, da sem jih izbral ven, saj drugače redko presežem magično mejo 200 slik/dogodek.

Mislim, da so mi slike kar v redu uspele, kaj pa vi?