Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Za razumevanje naslova in vsebine posta, je nujno poznavanje legendarnega Požigalca. V kolikor ga ne poznate, si ga takoj oglejte:

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=PQqVEjypglE[/youtube]

Ob izredni popularnosti videa, mi je na pamet prišla ideja, da bi imel majico z napisom “Kupil kolo, prodam torbo!“. Ko sem idejo delil s kolegi, so večinoma umirali od smeha, zaradi česar sem se odločil to čim hitreje speljati.

Ne dolgo po tem sem naletel na storitev Spreadshirt, ki omogoča izdelavo majic z lastnimi napisi in lastnimi dizajni in si za probo naročil dve majici, katerih napise (“Please don’t hate me because of my superior intelect & sarcastic attitude” in pa “I’m not a GYNECOLOGIST but I’ll take a look”) sem našel v drugih spletnih trgovinah z majicami, katere pa majic žal ne pošiljajo v Slovenijo.

Storitev me je navdušila v vseh pogledih. Izredno enostavno je narediti karkoli si želiš, nabor artiklov je OGROMEN, nabor barv in različnih vrst potiska prav tako, stran je zelo pregledna in user-friendly, support je izredno hiter, majice sem dobil v 5-ih dneh, kvaliteta izdelkov in printa je vrhunska,…

Nato sem opazil, da na Spreadshirtu lahko odpreš tudi lastno trgovino, kjer lahko prodajaš lastne izdelke. Posledice so jasne –> Miha Rekar trgovinca.

Poleg prej omenjenega slogana sem se spomnil še majico s puščico, na podoben način, kot so “He is gay –>”, “I’m with stupid –>”,…, le da tu piše “Zašvicu se je FUL –>”.

Majico ste lahko opazili na mojem Facebooku in pa na kolegu v zadnji Piramidi, tu pa je nekaj fotk:

Vabljeni v trgovinco! 😉

Jure med moderiranjem

V KUDu sta se včeraj odvili dve odločujoči kvalifikacijski tekmi letošnje Impro lige. Obe tekmi je moderiral Jure Karas (aka. Slon).

Na prvi sta se pomerili ekipi Sem pa tja pa take fore in Pimprovizatorji. Prvi dve disciplini so požigalci vzeli resno in pred zadnjim izzivom vodili 6:0. V zadnjem izzivu pa so se malenkost dekoncentrirali, Pimpki pa so zgrabili priložnost in določili končni rezultat 6:3.

Pavza med tekmama je bila bolj kratka, ker si je Karas vzel malo svobode in moderiranje začinil s svojimi hudomušnimi pripombami, ki bi jih lahko marsikdo vzel za žaljive, ampak mi smo jih razumeli kot skrajno smešne.

Sledila je tekma med Kositi in Kivi, prasica!, kjer je stvar postala vroča že takoj na začetku z introm prasic, ki so se znašle na “girls nightu”. Tekma je bila izredno napeta, saj je bila publika kar dvakrat ne odločena, enkrat pa se je odločila za Kositi. Sodnici pa sta vse tri točke namenili kivijem, kar jim je tudi prineslo zmago s 5:4 in uvrstitev v nadaljne kroge Impro lige.

Poglejte si nekatere utrinke s tekme v galeriji, ki vas definitivno ne bo pustila hladne. Pa vabljeni naslednjo nedeljo na posebno ekshibicijo Dan po dnevu mrtvih.

Šarić pogleduje navzgor

V KUDu France Prešeren smo včeraj otvorili novo sezono StendApa. Zaradi velikega zanimanja, so namesto ene organizirali kar dve predstavi – prva ob 20-ih in druga ob 22-ih.

Začel je Vid Valič, ki je, kot se za glavnega organizatorja spodobi, povezoval predstavo in nastopal tudi največ časa od vseh treh. Praktično cel nastop je sestavil iz povsem novih skečev, ponovil se je le pri legendarnem skeču mrtvi starši vs. posušen kaktus.

Naslednji je bil Boštjan Napotnik Napo z alter egom MC Ulica, ki nam je razložil osnove street rapa in kako moramo zavračati izdajalce (tiste raperje, ki izdajajo albume). Malenkost kasneje se je Ulica preoblekel nazaj v Napota, ki je prav tako raztural s povsem novimi forami (MarJeTa Tič Vesel ipd.).

Sledil je gost iz Hrvaške, ki sem ga na tem blogu že večkrat pohvalil – Ivan Šarić. Tudi on je pripravil povsem nove skeče, ki so v publiki povzročali smejalne bolečine v trebuhu in njega bližnji okolici.

Še krajša galerija za vse, ki vas tam ni bilo.

Simpatični Sanja in Ula v razigranem pogovoru

V prenovljeni Festivalni dvorani se je včeraj odvijala prireditev Femme Fatale v organizaciji Delo-Revije oz. bolj natančno revije Eva.

Povabljence smo najprej pričakali na rdeči preprogi, kjer so kasneje stopale letošnje kandidatke za fatalko leta: Ula Furlan, Ota Roš, Nuška Drašček, Sabina Remar, Bernarda Žarn, Iris Mulej, Bojana Nenadović Otrin, Erika Žnidaršič in Nuša Derenda. Med kandidatkami je bila še Mojca Rode, ki pa se prireditve zaradi športnih aktivnosti v Italiji ni mogla udeležiti.

Fatalke so pripeljali v novem Chevrolet Aveu, ki ga je zmagovalka dobila v uporabo za eno leto. Že to, da se na taki “gala” prireditvi za sponzorski avto znajde nek korejski šit je precej čudno, da pa ga zmagovalka ne dobi v trajno last, ampak samo za eno leto, je pa naravnost idiotsko.

Ko sem odšel v Festivalno, sem bil kar malo presenečen – nobenih miz, nobenih stolov, na odru pa radijska “kabina”. Vsi so bili primorani stati, vključno s fatalkami. Seveda se je 99% žensk obulo prireditvi primerno (visoke pete), zaradi česar je bilo res žalostno gledati, kako so se noge dobri dve uri mučile v tistih čeveljčkih.

Festivalna dvorana je res lepa, sploh so mi všeč luči na steni, ki spominjajo na Philips LivingColors – v momentu lahko zamenjajo barvo in intenzivnost barve, ter s tem spremenijo “look & feel” celotnega prostora.

Fotografov nas je bilo 4532456236-krat preveč, kar se je izkazalo za posebej zanimivo pri skupinskih slikah, ko je kar naenkrat kakšen n00b skočil pred nas, ki se zavedamo, da vsi rabimo tisto fotko, zato se tako tudi obnašamo.

Nagrado je lanski fatalki Nini Ivanič odvzela Bernarda Žarn in ob tem prejela še precej veliko umetniško sliko, ki je prav gotovo nastajala kar nekaj časa, kar dokazuje, da so rezultati takšnih prireditev znani že veliko vnaprej.

Galerija.

Magnifico

Bruc 06 je bil prvi večji koncertni festival, katerega sem se udeležil s svojim fotoaparatom. Leto kasneje na prireditvi Bruc 07, sem bil malenkost razočaran z organizacijo Temme-X, letos pa so me še bolj razočarali. Res nerad pljuvam po občasnem delodajalcu, vendar tokrat žal ne gre drugače.

Če začnemo na začetku – okrasitve je vsako leto manj, prav tako je vsako leto manj luči. Na obeh odrih smo se fotografi soočali s pomanjkanjem svetlobe, sploh na drugem odru je bila tema. Ko sem se odpravil do lučkarja in mu kar se da lepo rekel, naj da prosim malo več front lighta, ker imamo fotografi temo, me je pametnjakovič lepo pogledal in mi izrekel (citiram) “Sej maš fleš!”. Takšni lučkarji pač ne bi smeli delati na podobnih prireditvah.

Naslednja stvar je zvok – na tretjem (elektronskem K4) odru je bil (zaradi neprimerne dvorane) že vsa tri leta porazen zvok, ampak vsaj direktno pred odrom je bilo prejšnja leta v redu, letos pa je bil tudi tam krš. Da ne omenjam glavnih dveh odrov, kjer bi zvok lahko primerjali z vlečenjem krede (ali nohtov, kar vam je hujše) po tabli.

No, pa bodi dovolj o tem; na prvem odru so nastopali Rockheads, ESF, Omar, Pushluschtae, Trkaj, Magnifico in Šank Rock, na drugem noom8, The Tide, Gušti in Polona, Niet, Elvis Jackson in Kingston, na elektro odru pa so vrteli Rydel, Blasch, EB King, Schrauff, Bizzy ter britanski Kenny Hawkes.

Vzdušje je bilo odlično, srečal sem (kot ponavadi na podobnih festivalih) kup ljudi, s katerimi se že dolgo nismo videli, vendar je kljub temu splošen vtis zaradi zgoraj naštetih dejstev slab.

Še galerija.