Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Marcel Lucont med nastopom

V okviru StandSub večerov v ljubjanskem klubu SubSub je včeraj v goste prišel Francoz Marcel Lucont, oz. s pravim imenom Alexis Dubus.

Bolj intimno atmosfero v klubu, je najprej pozdravil Tešky, nato pa je tam zbrano publiko prvi del večera zabaval Tin Vodopivec.

Kar je bilo posebnega ta večer, ni bilo samo to, da je Marcel govoril angleško, ampak sta angleško govorila tudi Andrej in Tin, kar je naredilo celotno stvar še precej bolj zanimivo.

Tin sicer ni povedal nič novega, vendar glede na to, da ga vidim nastopati skoraj vsak teden, mu tega sploh ne morem zameriti. Šale se v tujem jeziku slišijo precej drugače in marsikatera dobi povsem drugačen odziv.

Po Tinu pa je na oder prišel Marcel z izredno počasnim načinom nastopa, povsem drugačnim, kot smo ga vajeni pri nas. Kar rabiš nekaj časa, da se navadiš na ta počasni tempo, vendar pa so fore tako duhovite, da vse skupaj dobi čisto novo dimenzijo. Res zanimiv in odličen stand up.

Še galerija in pa nekaj odlomkov Marcelovega nastopa.

Angello nad publiko v InBoxom

Vsi, ki vsaj malo spremljajo elektronsko glasbo, dobro poznajo ime Steve Angello. Le kako bi lahko preslišali hite, kot so Show Me Love, Tell Me Why, Leave the World Behind, Gypsy, Be,…, ter še morje drugih, ki jih je naredil sam ali pa s svojo Swedish House Mafia.

Osebno me je navdušil že prvič, ko sem ga videl – na lanskem Woodshocku, totalni raztur pa je naredil skupaj z Ingrossom na letošnjem festivaliu Exit. Tudi tokrat pa ni bilo prav nič drugače.

Čeprav je klub v začetku zgledal bolj prazen, kot ne, sta tam zbrano množico vseeno dobro ogrela Rusty in Jaka in jo dobro pripravila na prihod Grškega Šveda. Ko je le-ta prišel, je bil namreč klub precej poln in pripravljen na nepozabno noč.

Zame je bila še toliko bolj nepozabna, saj sem imel zanj pripravljene tri A3 slike Exita. Dve mi je podpisal (in bosta kmalu viseli na steni), eno pa sem mu podaril v spomin na izreden žur, ki sta ga tam izvedla z Ingrossom.

Torej, v InBoxu je bil res odličen žur, za katerega vam je lahko zelo žal, če ste ga zamudili. Da pa vam vsaj malo približam energijo, ki nas je polnila včeraj, pa si oglejte film in pa galerijo.

Petra aka. September

Saj veste kaj pravijo: bolje pozno, kot nikoli. Zaradi nepričakovanega izleta na Krf (beri: za počitnice sem se dogovoril le 5 ur pred dejanskim odhodom), poročilo z letošnjega dogodka Ritem mladosti en teden kasni.

Kot lani in predlani, se je tudi letos pred Kolosejem zbrala ogromna množica zabave željne mladine. Zahvaljujoč turistični agenciji CMT sem se med tisto množico kar naenkrat počutil precej starega, saj je bila povprečna starost množice okrog 15 let. Osebno sem na kraj prireditve prišel malce kasneje, saj sem moral vsaj na hitro pozdraviti slovenske twitteraše na ljubljanskem Twestivalu.

Prišel sem torej direktno na odličen band z malo manj odličnim imenom – Xequtifz. Za njimi so prišli Kingston, ki so, kot vedno, totalno razgreli množico in jo pripravili na rajanje dolgo v noč.

Sledila je nočna mora, ki je ne bom nikoli zmožen izbrisati iz spomina – nastop skrokane ter totalno razglašene Petre Slapar. To je bilo (brez heca!) tako slabo, da je še publika, ki je običajno brez posluha, začela naglas bu-jati nad “pevko”.

Za hitro povrnitev v svet dobre ter kvalitetne glasbe je poskrbela Zablujena generacija, ki množice nikoli ne pusti hladne. Prireditev je bila žanrsko res zelo pisana, kar pa sploh niso upoštevali pri postaviti line-upa. Takoj za njimi je namreč skupina Soulfingers preskočila v totalno drug glasbeni žanr.

Naslednja je bila na vrsti Alya, ki je spet bolj ali manj predstavljala novi album, za katerega imam še vedno občutek, da se med ljudmi ne prijema niti približno tako, kot so si zamislili. Za še en žanrski preskok je bil tokrat kriv Petar Grašo, ki očitno še vedno pali, ne glede na to, da vedno prikaže povsem isto predstavo.

Sledilo je tisto, kar smo vsi najbolj čakali – nastop pevke September. Tudi ona je žanrsko povsem izstopala, vendar je iz množice vseeno potegnila največ.

Zadnji, ki sem ga še videl, preden sem se odpravil za par urc v posteljo, pa je bil Vlado Kreslin, ki pa tako ali tako ljudi vedno navduši.

Še galerija ter video nastopa September.

Umeeeeeeek

Že ob samem spominu na lanski Žur z razlogom, mi gredo kar kocine pokonci, letos pa ni bilo nič drugače. Izjemen žur, ki ga vsako leto ob koncu šolskih počitnic priredi Si.mobil, je letos kljub slabi vremenski napovedi na Pasjo raven pripeljal ogromno zabave željno množico.

Za skoraj 7-urno vrhunsko glasbo je skrbel, kot je že v navadi, Umek. Vedno, ko poslušaš Umeka, misliš, da bolje pa sploh ne more biti, ampak že takoj naslednjič naredi še boljšo predstavo. Res mu ni para.

Zaradi popoldanskih ploh, se je park sicer dobro začel polniti šele proti koncu žura, vendar smo se kljub temu imeli super. Še posebej na VIP-u, kjer je bilo, kot vsako leto, poskrbljeno za vse – streho, hrano, pijačo,…, ni da ni.

Kot vedno na FM prireditvah, je bila organizacija na samem vrhuncu – bolje praktično ne gre. Fotografom so nam sicer malo zagodli, ko nas niso spustili pred oder, vendar se je dalo vse lepo zmeniti, da smo lahko za kakšno minutko prišli celo na oder, tako da nimam pripomb.

Nekje ob 23:40 je v Tivoliju vse utihnilo, zato smo se prestavili na uradni After z razlogom v InBox, kjer so s to zabavo otvorili novo elektronsko sezono. Na manjšem flooru so rolali DJ-ji iz Sharkastique tunes, na večjem pa iz Umekove 1605, kasneje pa celo Umek sam.

Skratka še enkrat, bilo je NORO, nekaj mojih foto in video utrinkov pa lahko vidite v galeriji in/ali na filmčku.

Nasmejana Dubfire in Riche Hawtin pred nastopom

Preteklih nekaj dni sem bil odsoten, saj sem se zadrževal na enem večjih in boljših evropskih festivalov, definitivno pa najboljšem v tem delu Evrope – EXIT 2009. Letošnji EXIT je bil že deseti po vrsti, zame pa je bil žal prvi.

Zakaj žal? Ker je to definitivno ena boljših stvari, na katerih sem bil v življenju. Praktično nimam nobene pripombe čez nobeno stvar. Organizacija na najvišjem nivoju – od skorajda vojaškega varovanja, nadvse prijaznega in ustrežljivega press centra, stalnega SMS obveščanja medijev, pošlihtanih akreditacij,…, vse, vse, vse je bilo tako dobro uštimano, da skoraj ni verjetno. Vsaj ne v primerjavi s katerokoli prireditvijo pri nas.

Da izjemnega line-upa na vseh 20-ih floorih sploh ne omenjam. Da, 20 različnih prizorišč je bilo. Od čisto majhnih s trubači, ki prenesejo dobrih 100 ljudi, pa do megalomanskega Main odra in Dance Arene, ki na sebi z lahkoto zadržujeta okoli 60.000 ljudi.

Zaradi pestre izbire sem se kar težko odločal kam bi šel. Prvi dan sem si ogledal vse odre, naslednje dni pa sem se največ zadrževal na glavnem odru in v plesni areni.

Ker je vseh artistov preveč, da bi jih našteval in linkal (600+), bom izpostavil samo tiste, ki so me res navdušili: The Herbaliser, celotna ekipa Circo Loco, Overdrive, Korn, Gui Boratto, Richie Hawtin B2B Dubfire, Elemental, Kraftwerk, Moby, Etienne De Crecy, Sebastian Ingrosso B2B Steve Angello, Madness, Elvis Jackson, The Prodigy, Marko Nastić B2B Valentino Kanzyani, The Japanese Popstars in finale letošnjega festivala Green Velvet B2B Carl Cox.

Po besedah organizatorja se je v 4-ih dneh na Petrovaradinski trdnjavi izmenjalo okoli 200.000 različnih ljudi oz. okoli 80.000 na dan (večina nas je bila tam vse 4 dni).

Zaradi boljše preglednosti sem galerijo razdelil po dnevih, se pravi: 1. dan, 2. dan, 3. dan, 4. dan, za nameček pa sem pripravil še krajši pregled dogajanja na dance areni v filmčku.