Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Razgreta Monika

Včeraj se je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani ponovno zgodilo pijančevanje primorske mladine aka. Mortadeljada 2010.

Vsako leto pridem na Mortadeljado kakšno uro kasneje, a vendar vsakič pridem v skoraj povsem prazno halo, saj Primorci očitno ne zahajajo na koncerte pred 23. uro. Letos je bil line-up sicer zelo kratek – sestavljen samo iz 4-ih bandov, kar je ob prej omenjeni naravi Primorcev povzročilo začetek koncerta Big Foot Mame pred pol prazno dvorano.

Za ogrevanje so sicer poskrbeli Nervous Stompin’, za katere prej še nisem slišal, a jih bom sedaj gotovo bolj zapazil, saj imajo zelo zanimivo glasbo.

Pričakovano so največje navdušenje povzročili Elvis Jackson, ki te s svojo izredno energijo navdahnejo , ne glede na to, kakšno glasbo poslušaš. Večkrat sem že povedal, da so njihovi koncerti must-see in to pravim tudi zdaj.

Dogajalo se je tudi v šotoru, kjer se sicer niso odločili katero zvrst bi vrteli saj so prav vsi DJ-ji nihali od housa pa do minimala.

Za konec še pestra galerija ter filmček.

Nasmejana Dubfire in Riche Hawtin pred nastopom

Preteklih nekaj dni sem bil odsoten, saj sem se zadrževal na enem večjih in boljših evropskih festivalov, definitivno pa najboljšem v tem delu Evrope – EXIT 2009. Letošnji EXIT je bil že deseti po vrsti, zame pa je bil žal prvi.

Zakaj žal? Ker je to definitivno ena boljših stvari, na katerih sem bil v življenju. Praktično nimam nobene pripombe čez nobeno stvar. Organizacija na najvišjem nivoju – od skorajda vojaškega varovanja, nadvse prijaznega in ustrežljivega press centra, stalnega SMS obveščanja medijev, pošlihtanih akreditacij,…, vse, vse, vse je bilo tako dobro uštimano, da skoraj ni verjetno. Vsaj ne v primerjavi s katerokoli prireditvijo pri nas.

Da izjemnega line-upa na vseh 20-ih floorih sploh ne omenjam. Da, 20 različnih prizorišč je bilo. Od čisto majhnih s trubači, ki prenesejo dobrih 100 ljudi, pa do megalomanskega Main odra in Dance Arene, ki na sebi z lahkoto zadržujeta okoli 60.000 ljudi.

Zaradi pestre izbire sem se kar težko odločal kam bi šel. Prvi dan sem si ogledal vse odre, naslednje dni pa sem se največ zadrževal na glavnem odru in v plesni areni.

Ker je vseh artistov preveč, da bi jih našteval in linkal (600+), bom izpostavil samo tiste, ki so me res navdušili: The Herbaliser, celotna ekipa Circo Loco, Overdrive, Korn, Gui Boratto, Richie Hawtin B2B Dubfire, Elemental, Kraftwerk, Moby, Etienne De Crecy, Sebastian Ingrosso B2B Steve Angello, Madness, Elvis Jackson, The Prodigy, Marko Nastić B2B Valentino Kanzyani, The Japanese Popstars in finale letošnjega festivala Green Velvet B2B Carl Cox.

Po besedah organizatorja se je v 4-ih dneh na Petrovaradinski trdnjavi izmenjalo okoli 200.000 različnih ljudi oz. okoli 80.000 na dan (večina nas je bila tam vse 4 dni).

Zaradi boljše preglednosti sem galerijo razdelil po dnevih, se pravi: 1. dan, 2. dan, 3. dan, 4. dan, za nameček pa sem pripravil še krajši pregled dogajanja na dance areni v filmčku.

Vedno energični vokalist Buda

V ljubljanskem klubu Cvetličarna se je včeraj zgodil nepozaben koncert skupine Elvis Jackson. Že ob prihodu sem vedel, da bo ta koncert nekaj posebnega – s stropa so namreč viseli zaščitni znaki EJ (delfinčki, ribe,…), ljudje pa so bili pripravljeni na noro žurko.

Elvisi so ta koncert pripravili predvsem zaradi predstavitve nove plošče Against the Gravity, ki je naravnost odlična in zna uspeti tudi izven naših meja. Album lahko kupite izključno zraven revije RSQ, vam pa ta nakup zelo zelo zelo priporočam.

Pesmi z nove plate se v živo slišijo še bolje, v kombinaciji s starimi komadi in neverjetno energijo, ki jo cel band oddaja, pa se je koncert definitivno zapisal med top koncerte, katerih sem se kadarkoli udeležil.

Tokrat so cvetličarji sicer postavili ograjo, vendar pa so nam večinoma onemogočili dostop za njo, kar je na takih koncertih kar problem. Stalno skakanje z odra, prerivanje, porivanje in polivanje s pijačo, ni nič kaj ugodno za fotografiranje, zato sem se kaj kmalu odpravil na balkon, kjer je bilo malo bolj kulturno.

Kako dobro je bilo v živo, ne morem pokazati, lahko pa vam ta občutek maksimalno približam s tole galerijo in pa s temle filmčkom.

Magnifico

Bruc 06 je bil prvi večji koncertni festival, katerega sem se udeležil s svojim fotoaparatom. Leto kasneje na prireditvi Bruc 07, sem bil malenkost razočaran z organizacijo Temme-X, letos pa so me še bolj razočarali. Res nerad pljuvam po občasnem delodajalcu, vendar tokrat žal ne gre drugače.

Če začnemo na začetku – okrasitve je vsako leto manj, prav tako je vsako leto manj luči. Na obeh odrih smo se fotografi soočali s pomanjkanjem svetlobe, sploh na drugem odru je bila tema. Ko sem se odpravil do lučkarja in mu kar se da lepo rekel, naj da prosim malo več front lighta, ker imamo fotografi temo, me je pametnjakovič lepo pogledal in mi izrekel (citiram) “Sej maš fleš!”. Takšni lučkarji pač ne bi smeli delati na podobnih prireditvah.

Naslednja stvar je zvok – na tretjem (elektronskem K4) odru je bil (zaradi neprimerne dvorane) že vsa tri leta porazen zvok, ampak vsaj direktno pred odrom je bilo prejšnja leta v redu, letos pa je bil tudi tam krš. Da ne omenjam glavnih dveh odrov, kjer bi zvok lahko primerjali z vlečenjem krede (ali nohtov, kar vam je hujše) po tabli.

No, pa bodi dovolj o tem; na prvem odru so nastopali Rockheads, ESF, Omar, Pushluschtae, Trkaj, Magnifico in Šank Rock, na drugem noom8, The Tide, Gušti in Polona, Niet, Elvis Jackson in Kingston, na elektro odru pa so vrteli Rydel, Blasch, EB King, Schrauff, Bizzy ter britanski Kenny Hawkes.

Vzdušje je bilo odlično, srečal sem (kot ponavadi na podobnih festivalih) kup ljudi, s katerimi se že dolgo nismo videli, vendar je kljub temu splošen vtis zaradi zgoraj naštetih dejstev slab.

Še galerija.

Ta post pišem po Petrini zaslugi, ki mi je priskrbela last-minute karto za koncert Avril Lavigne v Loebnu – Avstrija. Koncert je bil zadnji v sklopu Evropske turneje Best Damn Tour, odvijal pa se je na mestnem trgu v precej majhnem mestecu malce severno od Graza.

Nisem nek velik fan Avril, vendar sem se koncerta vseeno z veseljem udeležil. Malo me je sicer zaskelelo, ko sem srečal Daxa in Nino s foto passi in pravo fotografsko opremo, saj ne pomnim, kdaj sem šel zadnjič na koncert brez fotoaparata. Seveda sem imel s seboj kompakta, ampak to ni to.

Prva je nastopila skupina PBH Club, katere stil precej spominja na Elvis Jacksone, le da imajo prvi v bandu še trobentače. Čeprav to ni bila ravno prava predskupina za Avril, je folku vseeno precej dogajalo. Svoj nastop so zaključili po dobre pol ure, nato pa je sledilo polurno čakanje na Avril.

Mestni trg je bil dodobra napolnjen, ko pa sta padli zavesi, pa je vse ponorelo. Koncert je bil naravnost izjemen – Avril je počela vse – pela, plesala, igrala kitaro, bobne, klavir,… ni da ni. Punca se je res posvetila glasbi v celoti. Na odru je delovala povsem lahkotno, preprosto, lahko bi rekel kar najstniško, pa čeprav šteje “že” 23 let.

Naslednjič, ko pride v mojo bližino se bom koncerta 100% ponovno udeležil, po možnosti s foto prepustnico, da bom naredil “taprave” slike. Tokrat mi je, kar se slik tiče, uspelo samo to, kar je v galeriji. Naredil sem tudi filmček, ki je spodaj – priporočam pa ogled na YouTubu in klik na High quality levo spodaj pod videom, ker je slika res precej dobre kvalitete – za razliko od zvoka, ki je porazen. Doma sem pozabil nalimati vato čez mikrofon, da bi malo zadušila nizke tone, ki so v 60% povsem uničili zvok.

Enjoy:

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=_q8SJnSFdg0[/youtube]