Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Tako kot lani in predlani, sem se tudi letos udeležil izbora za Miss Športa. Letos so sicer organizatorji naredili velik korak naprej v primerjavi s prejšnjima dvema letoma, saj je vse več ali manj štimalo.

Edino, kar se je poslabšalo, čeprav sem mislil, da to sploh ni možno, je bila luč. Le ta je bila še bolj barvno raznovrstna ter se za povrh iz sekunde v sekundo menjavala.

O samih kandidatkah ne bi izgubljal besed, saj so zato tu drugi mediji in pa galerija. Omenil bi edino celo goro glasbenih in drugačnih nastopov, ki so prireditev popestrili.

Še posebej bi rad izpostavil zabavni duo Emran + Robert Ivačič. Ko se je na odru pojavil Emran z Unicef dresom in izdavil “a Łohk maŁ zapŁoskate” je dvorana planila v smeh. A kmalu se je vse nehalo smejati in začelo zares ploskati, kajti Emran je hudičevo dober beatboxer. Nekaj minut kasneje se mu je z orglicami pridružil “nabildani” Robert Ivačič in skupaj sta ustvarila (vsaj po mojem mnenju) točko večera.

Kot najbrž že veste, je Miss Športa 2010 postala Lea Perovšek, prva spremljevalka je Anja Mihelič, druga Iva Blatnik, miss fotogeničnosti (katere nismo izbrali fotografi, ampak žirija!) pa poškodovana Zala Windschnurer. Še galerija.

Pred parimi urami je bilo na Krvavcu zelo pestro – odvijala se je namreč Luža 005. Za kaj gre? Vsako leto zadnjih 5 let (od tu 005) na Krvavcu pred Plažo naredijo bazen v snegu, kamor potem smučarji in boarderji skačejo oz. poskušajo presmučati celo lužo.

Zaradi zelo slabega oglaševanja vsako leto za Lužo izvem dan ali dva po tem, ko se zgodi, letos pa sem izvedel malce po tem, ko se je začela odvijati. Zato sem se podvizal in hitro odpravil na Krvavec. K sreči je event trajal dolgo, zato nisem nič kaj bistvenega zamudil.

Gre za brezplačen dogodek, katerega stroške v celoti krijejo prostovoljci in sponzorji, kar se je dalo videti po raznobarvnih transparentih na vsakem koraku. Kjub temu pa organizatorji niso pokazali nobenega razumevanja in jim očitno ni do brezplačne promocije njih in njihovih sponzorjev, saj mi niso želeli odobriti vstopa v bližino luže k akreditiranim fotografom.

Kljub vsemu sem se uspel prešvercati tja, da sem lahko sploh naredil kakšno sliko. Na začetku je bilo ljudi sicer ogromno, saj je bilo toplo in brez oblačka, a kaj kmalu se je začelo hladiti in temniti, prizorišče pa se je začelo prazniti.

Videli smo ogromno različnih trikov, nekaj sem eksperimentiral tudi sam. Da pa ne bo ostalo samo pri besedah, je tu ogromna galerija.

Kot nekateri že veste, sem bil v preteklih dneh zadolžen za fotografiranje zimske variante teka čez Slovenijo, enostavno poimenovanega Trans Slovenija Winter Edition.

Prav tako pa sem, kot na lanski poletni tekmi, tudi tokrat skrbel še za dvojezično spletno stran. Za vse to sem bil med drugim nagrajen z nazivom sponzorja, kar se je lahko videlo tudi na organizatorskih softshellih.

Na hitro, kaj Trans Slovenija sploh je – gre za ultramaratonski tek po Sloveniji. Poleti se teče po daljši diagonali Hodoš – Piran, pozimi pa po krajši Rateče – Obrežje. Vse, od ideje do izvedbe, je v glavnem “maslo” glavnega organizatorja Iztoka Bolteza, ki si vsako leto postavi nek nov izziv. Med pretekle denimo sodijo Slovenski Alpski Maraton – SAM, JošTek, štafetni tek na Storžič, Boltez & BF Goodrich Offroad,…

Občutkov je enostavno preveč, da bi jih strnil v ta post. Gledati vse tekače, kako se z nasmehom na obrazu spopadajo z 220km dolgo preizkušnjo, je naravnost neverjetno.

Še najbolj me je navdahnil Šved Gunnar Nilsson, ki je sključeno ter z mnogimi problemi komaj hodil, pa je vseeno zmogel prav vse premnoge korake od štarta do cilja vsake etape.

Čeprav so na taki tekmi vsi, ki z njo opravijo, zmagovalci, pa so vseeno tisti, ki na cilj pridejo hitreje od ostalih, še večji zmagovalci, zato smo seveda vodili tudi rezultate.

Fotk je ogromno, filmčki pa so štirje, po en na etapo. Da ne bom podvajal vsebin, bom le ponudil povezave: 1. etapa, 2. etapa, 3. etapa, ter 4. etapa.

Skratka občutki po spremljanju takšne tekme so fenomenalni, človek mora to res videti v živo, da se lahko “nafila” z vso to pozitivo, ki jo te tekači oddajajo.

V domu kulture Kamnik se je včeraj zgodil B-boy battle oz. po (na pol) slovensko tekmovanje v breakdancu poimenovan Rock & Roll.

Sam event so v okviru festivala Pozdrav iz Kotla 4 organizirali The Rock Crew, ki so v Kamnik privabili tekmovalce iz cele Slovenije in celo nekaj tujcev.

Priložnost videti atraktivne breakdance nastope v živo, je privabila tudi kar lepo množico gledalcev, tako da je na odru kar kmalu postala gužva in tako so dali tekmovalci še več od sebe.

Zame je bil to prvi dogodek takšne vrste, zaradi česar sem se na začetku še zelo lovil, kaj se sme in kaj ne, kako se postaviti, da dobiš čim več energije na sliko, brez da fašeš brco od tekmovalca v glavo, kako nastaviti fotoaparat, da so slike čim bolj dinamične,…

Po začetnih katastrofalnih slikah, se mi zdi, da sem se kasneje že bolj znašel in na koncu naredil kar nekaj zanimivih posnetkov. Presodite pa vi.

Galerija.

Čeprav nisem nek znan medij, pa imam zato kar nekaj izkušenj z organizatorji, ki berejo moje kritične zapise in se naslednje leto bolj potrudijo. Tokrat žal ni bilo tako, saj se je od lanske prireditve Miss Športa vse skupaj še poslabšalo, pa čeprav je bilo to skoraj nemogoče.

Edina izboljšava v primerjavi z lanskim letom, je nekoliko več prostora za fotografe, ki pa smo si kar sami prinesli stole in si tako precej olajšali delo. Osvetlitev je bila obupna, praktično vsak meter odra (in pod odrom) je imel drugo luč in s tem drugo barvno temperaturo. To je onemogočalo nastanek slik “naravnih” odtenkov, saj je fotoaparat vedno zgrešil – bodisi v rdeče, bodisi v modre barvne odtenke.

Naslednja stvar so bili mikrofoni, ki večnima niso delovali, ali pa jih sploh ni bilo (zaradi česar je Samuel Lucas namesto treh, odpel samo eno pesem). Lahko omenim še totalno neusklajenost napovedovalcev in žirije, dejstvo, da je odrski tehnik doma pozabil stopničke, zaradi česar smo gledali še dodatno razvlečeni konec, pa je le še pika na i “odlični” organizaciji. Skratka vse skupaj na nižji ravni od povprečne vaške gasilske veselice.

Samih tekmovalk, ter njihovih polsekundnih pavz za fotografiranje pa sploh ne bi omenjal, saj ima večina s športom še manj povezave kot jaz.

Tudi imen vseh zmagovalk ne vem, povem lahko samo, da je naziv Miss Športa 2009 dobila Ajda Sitar.

Čeprav galerije najraje ne bi objavljal, pa sem vseeno pripravil kar obsežen izbor.