Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Eden in edini Jesse Hughes aka. Boots Electric

Včeraj se je v ljubljanskem klubu Cvetličarna zgodil koncert skupine Eagles of Death Metal, ki sem ga čakal od tiste sekunde naprej, ko so pred dvema letoma zaključili špil.

EoDM so takrat naredili tak raztur, da ga kljub mojemu slabemu spominu ne bom nikoli pozabil. Svoje je dodal še e-mail, ki mi ga je par tednov kasneje poslal sam pevec skupine, Jesse Hughes: “Holy shit!!! Those photos are fantastic!!! That was such a great night for us!!! Thank you!!! Looking forward to seeing you next time!!! Love, EoDM”.

Včeraj sem se tja odpravil v želji po nori zabavi in v upanju, da bom dobil Jessejev avtogram na lastnih fotkah, ki mi jih je takrat pohvalil.

Koncert je začela predskupina Haunts iz Londona, ki je z odlično glasbo naredila pravo vzdušje, še preden so mrtvometalski orli sploh prišli na oder.

Eaglesi so pripravili odlično playlisto, ki je navdušila tako stare znance skupine, kot tiste, ki so jih spoznali šele z novim izdelkom Heart On. Kar se tiče same izvedbe, se pa tako ali tako ve, da bolj energičen, kot je njihov koncert, ni skoraj nobeden. Tipi res razturajo.

Po koncu koncerta smo se še s parimi fotografi in novinarji odpravili v zaodrje (oz. pododrje v tem primeru), kjer smo dočakali nenormalno prijaznost vseh v bandu, še posebej pa Jesseja. Tip je naredil vse, za kar smo ga prosili, z največjim veseljem pa je tudi pogledal moje slike. Tri mi je podpisal, dve pa si je vzel zase za spomin. Cel postopek mi je poslikal Majcen, za kar se mu še enkrat prisrčno zahvaljujem.

Ne samo nepozaben koncert, celoten včerajšnji večer se mi bo krepko vtisnil v spomin. Še galerija in pa video.

V okviru svoje nove klubske turneje so Laibach prišli tudi kam drugam kot v istoimensko mesto – Ljubljano. Cvetličarna je bila spet napolnjena do zadnjega kotička, ni vsak dan koncert tujini najbolj znane slovenske glasbene skupine.

Sam sicer nisem kakšen velik ljubitelj njihove glasbe, vendar jih spoštujem že zaradi tega, ker so v tujini dejansko nekaj naredili iz sebe. Škoda, ker so Sloveniji tako slabo poznani, vendar mislim, da ob takšnem uspehu, ki ga uživajo, to niti ni več njihov namen.

Koncert se je začel z zanimivim introm, nato pa so Laibachi začeli preigravati ploščo Volk. Zaigrali so večino prirejenih himen, vendar pravi koncert se je začel šele v drugi polovici, ko so začeli igrati starejše hite. Takrat je v Cvetličarni res zavrelo.

Kar se tiče koncerta s tehničnega vidika, bi lahko rekel samo: “Zvok in slika, kot se šika”. Mislim, da tako kvalitetnega zvoka in tako lepe osvetlitve v Cvetličarni ni bilo, mogoče edinole na Eagles of Death Metal. Tudi lučkar je tokrat dejansko vedel zakaj so knofi na tisti ogromni plošči, za razliko od običajne Cvetličarske random osvetlitve.

Slabo je bilo poskrbljeno edino pred odrom; tam je sicer bila ograja, vendar se za njo ni mogel spraviti noben fotograf. Mogoče bi uspelo kakšnemu hrčku ali čivavi, vendar pa za karkoli večjega ni bilo prostora. Fotografov in kamermanov je tako ali tako mrgolelo, še najbolj zanimiv je bil pogled proti balkonu na začetku koncerta, kjer so se rdeče luči (na kamerah) prižigale kot na kakšni dirki Formule 1.

Za konec pa samo še link do galerije.

Spet bom malo zabluzil. Ampak ne od dolgčasa, kot ponavadi, temveč od sreče. Še nikoli v življenju nisem bil tako srečen, kot sem zadnje dni.

Najprej mi je na mail pisal sam Jesse Hughes (Eeagles of Death Metal). Moj drugi najljubši vokalist (Josh Homme je prvi). Ne vem, kje je dobil moj e-mail, vem samo, da me je stvar totalno šokirala. Pisal je v zvezi s temi fotkami od EoDM. Vsebina maila:”holy shit !!! those photos are fantastic !!!that was such a great night for us !!!thank you!! looking forward to seeing you next time
love eodm”. Tisti trenutek in še dolgo potem sem se počutil kot v nebesih.

Naslednji dan zjutraj sem zvedel, da sem opravil predzadnji izpit v letniku, zadnjega sem pisal isti dan in imam dober občutek, da sem končal letnik. Zvečer pa me pokliče prijatelj iz Mondiala, ter me obvesti, da bom 10-27.7. v službi fotografa na Iosu.

Danes zjutraj pa je po pošti prišel težko pričakovani iPod nano. iPod kupujem že najmanj 2 leti, vendar mi zmeraj nekaj prekriža načrte. Tokrat mi je finančne načrte poskušal prekrižati zaklop, vendar mu ni uspelo. Hvala Smart com. Skratka za sabo imam popolne dneve, ki jih dopolnjujejo še nekatere stvari, katere pa žal ne smem izdati 🙂

Očitno zadnje čase hodim samo po zanič koncertih, ker tole včeraj mi je bilo NORO. No, pa da ne bom prehiteval, grem kar lepo od začetka. Najprej mi je dan (večer?) polepšala Manca, z oznanilom, da ima Maca (preblisk: Ma(n)ca :D). Število Macov med fotografi se je v zadnjih dveh tednih močno dvignilo.

Nato sem izvedel novico, o kateri sem se bal razmišljati, Josh-a Homme-a ne bo. Za nevedne – Josh Homme je “The Man” pri Queens of the Stone Age. V jok in na drevo. No, vsaj v mislih. Ne preveč dobre volje sem se spravil pod oder, kjer je najprej nastopila predskupina Spores z res izredno dodelanim nastopom. Tako glasbeno, kot vizualno. Kup pripomočkov v obliki lutk, lučk na prstih in podobnih zadev, je nastop zelo popestrilo. Bejba res obvlada bas. Sledila je kratka pavza, nato pa Eagles of Death Metal.

Ne glede na to, da Josh-a ni bilo, je Jesse z ostalimi člani skupine naredil naravnost čudovit šov. Glasba me je potegnila čisto noter. V besedah in obnašanju Jesse-ja je bilo videti pristno (in ne zaigrano) navdušenost nad Slovenijo, udeleženci koncerta, še posebej pa nad Slovenkami (velikokrat je namreč pohvalil le-te 😀 ). Skratka ta koncert je nedvomno eden boljših, na katerih sem bil v zadnjem času.

In pa, kot vedno, še galerija.