Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Tole ni blog, kjer bi običajno naleteli na takle post. Ampak danes ni običajen dan, niti ne gre za običajen teden,…pa tudi mesec ni običajen. Je veseli december, neprespanost udarja vsak dan, že nekaj časa se upiram neizbežnemu prehladu oz. angini, ampak počutim se odlično.

Razlogov za to je več, eden od njih pa so pravkar postale nove Vansice. Prejšnje so moje noge vohale zelo dolgo, ampak so se zadnje dneve skoraj vdale. Svoje je prinesla še zima s snegom, tako da je bil skrajni čas, da se odpravim po nakupih. Tisti, ki me malce bolje poznate, najbrž veste da je ena najbolj mukotrpnih stvari, ki mi jih lahko narediš to, da me pelješ v šoping. Enostavno sovražim vse okoli tega. Gužvo, nesposobne prodajalce, fluorescentne luči¹, množico znanih ljudi, ki jih (ho/no)češ srečati,…the lot.

Na vsake toliko časa se vendarle odpravim tja, ker je pač treba. Tako sem se danes odpravil po čevlje in še po par drobnarij. Takoj, ko sem zagledal tele čevlje, sem rekel, to moram imeti. No matter the price, čevlji so mi bili enostavno hudi. Takoj po prihodu domov sem jih olepšal še z unikatnim stilom vezanja šnirnc in jutri bodo krščene v zelo neprijaznih okoliščinah (sol, sneg,…). iLove them already.

Za vse tafirbčne: gre za model Vans Fairlane SPX, ki je nekakšna predelava enega bolj popularnih modelov iz 90ih. Mojo verzijo je barvno opremil Danny Wainwright, za katerega slišim prvič. Nič ne vem o njegovem skejtanju, ampak okus za barvne kombinacije pa ima.

1. Ki mi BTW povzročajo izsušitev oči in glavobole [↩]

Ker nisem konkretno spal v torek, četrtek in petek, je bilo edino pravilno, da tudi v soboto ne bom dobil potrebne doze spanja. Zgodil se je namreč Bložič, o katerem lahko berete na n¹ ostalih blogih. Nekako nisem bil preveč razpoložen za množično spoznavanje novih blogerjev, zato sem se gibal bolj okoli že znanih – Fotoholik, Had, Kašpar,…

Na mojo veliko veselje, pa sem spoznal Katjo (Vito?), ki še zdaleč ni tako stroga, kot zgleda na Vesti, heh. Spoznal sem sicer še nekaj novih fac, ki pa jih zaradi moje ignorance do SiOLa, ne morem dodati zapisom, ker jih ne poznam oz. ne berem. Seks mi je dal celo vizitko…trženje na vse možne načine… Ker me je (tako kot vse poprejšnje nedelje) čakala zgodnja budnica, sem Bložič zapustil precej kmalu. Čestitke Človeku za idejo in svaka čast vsem, ki ste sodelovali pri izpeljavi dogodka.

Zdaj pa na bistvo objave. Zapadel je prvi sneg, pobelil sosednji breg…, skoraj dobesedno. Na Kališču je padla prva prava doza snega, ki je zame kot magnet. Meni osebno eden najboljših občutkov je, ko se s hriba spuščaš po ogromnih količinah sveže snega. Ne po poti, ampak kar direkt. Lani je to posnel oče, danes pa sem se zadeve (z mobitelom) lotil sam. Vsekakor kvaliteta ni zadovoljiva, ampak je kar je. Bo drugič bolje, obljubim…

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=fEaBFZKYRbc[/youtube]

Hmm…mogoče je pa zdaj čas da grem spat…

P.S.: Če vas slučajno zanima, kaj je tista glasba v ozadju: Oda snihu.

1. Tam okoli 60 nas je baje bilo [↩]

Tokrat post z Impro lige malo zamuja zaradi gore obveznosti in neobveznosti. V nedeljo je potekal epski dvoboj med ekipama Modro nebo in Merlene Ottey Project.

KUD Franceta Prešerna je bil tokrat napolnjen kot še nikoli prej. Prodali so malce preveč kart, zaradi česar sta bili sodnici pomaknjeni/umaknjeni na levo, tabla z rezultati pa je bila kar na odru. Številčnost publike se je pokazala predvsem v bučnih aplavzih in neštetih predlogih. Seveda pa je bilo v dvorani zaradi tega tudi nenormalno vroče, Goro pa kar ni hotel vzeti nobenega predloga.

Videli smo Sinhronizacijo in T.H.O.R., obe zelo zanimivi in zahtevni disciplini. Izzivi pa so bili precej izvirni in ob dveh tako dobrih ekipah smeha enostavno ni zmanjkalo.

Kot prejšnjič sta tudi tokrat o zmagovalcu odločali sodnici. Tekma je bila izenačena čez vse discipline, v zadnji pa je postalo še posebno napeto, ko se publika ni mogla opredeliti in je bil rezultat 7:7. Zmagovalno točko sta nato sodnici namenili Merlene Ottey Project. Sam se ne bi mogel odločiti, kdo si bolj zasluži zmago, saj sta bili obe ekipi res odlični in izenačeni.

To nedeljo bo v KUDu FP Gverila Teater, že naslednjo pa bo na vrsti spet Impro liga z zelo zanimivo tekmo: A ješ kavo, a veš kao prti Mnktnč.

Vabljeni!

En teden po Brucu, je ŠOU spet v elementu. Ker je bil Bruc pop/rock/rnb/elektro/…, so se na ŠOU v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču odločili prirediti še vaško (mestno?) veselico. Nastopajoči so bili (v tem vrstnem redu): Harmonk’n’roll, Čuki, Atomik Harmonik in Kingston.

Ko sem videl letake za to prireditev, mi je v glavi odmevala samo ena misel “IZGUBA”. Zakaj? Čuki in Atomiki sta najdražji skupini, ki si jih v Sloveniji lahko privoščiš. Obe skupini vžgeta na vasi, na gasilskih veselicah, po mojem mnenju pa v centru Ljubljane ne bi.

I was WRONG. Big time. Gospodarc je bil že na začetku, pri meni povsem neznani skupini, na pol poln, ob Čukih in naprej pa skoraj čisto poln. Tudi razpoloženje je bilo enkratno. Vse je plesalo, pelo, vriskalo, kaj takega v Ljubljani še nisem doživel.

Takoj po prihodu sem sicer spet preklinjal čez organizacijo – sploh ni bilo guest liste, varnostniki in prodajalec kart pa nista imela pojma, kje naj bi dobil PRESS prepustnico. Po nekaj klicih je sicer prišel eden od organizatorjev, ki pa mi je prinesel STAFF ovratnico, ker druge pač ni.

Ampak potek dogodkov in odlična organizacija od tu naprej si zasluži samo pohvale in je tisto samo neljubi dogodek – majhna črna pika na belem listu.

Od vsega pa me je najbolj presenetilo to, da sem bil praktično edini “pravi” fotograf tam. Očitno je tak dogodek z medijskega zornega kota povsem nezanimiv. Škoda.

Za konec še enkrat pohvala organizatorjem in link do galerije.

Tokrat pa en post čisto izven mojih običajnih standardov – tako vizualno, kot tudi vsebinsko.

Kot nekateri najbrž veste, se vsako nedeljo brutalno in sadomazohistično zbudim že zelo zgodaj in odpravim na Kališče. To nedeljo sem šel še malo prej¹, zato mi je narava pripravila lepo nagrado.

Videl sem že ogromno lepih sončnih zahodov, tudi slikal sem jih, ampak to je tako pogosto slikana in videna zadeva, da je kljub svoji izjemnosti postala čisto nezanimiva. Sončni vzhodi pa so ista zadeva, le da niso tako barviti in močni kot zahodi in so zato za slikanje precej nezanimivi, ker se na končni fotki itq ne vidi, ali je bil vzhod ali zahod in izpade samo kot beden zahod.

Tokrat mi je povsem vseeno, kaj si mislite o fotkah, ker so posnete z mobitelom, so kičaste, so snapshoti,…ampak so lepe. So prekleto dober razlog, da se bom naslednjo nedeljo lažje zbudil in odšel hribe.

Aja, v galeriji pa je še nekaj fotk od danes, ki pa so izpod rok očeta in Ixusovega senzorja.

Letni čas je idealen za obisk hribov, tako da – Just do it!

1. še sam ne vem točno zakaj [↩]