Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Razigrana Neisha

Včeraj je v ljubljanski Cvetličarni Neisha širši množici predstavila svojo novo ploščo – Krila.

Ob pričakovanem začetku koncerta (20:30), je bila dvorana še skoraj povsem prazna, a se je scena kmalu začela spreminjati in ob nastopu predskupine InQuartet, je bilo že relativno polno.

Neisha je nastopila v res veliki zasedbi – na odru so se ji pridružili Rok Lopatič na klaviaturah, Aleš Marjetič in Tadej Košir na kitarah, Anže Langus Petrović – Dagi na basu, Boštjan Gradišek na bobnih, Martin Janežič – Buco na tolkalih ter Mate Brodar in Aleksandra Čermelj na spremljevalnih vokalih.

Kot, da to ne bi bilo že dovolj udarno, se je za dva komada Neishi pridružil še Tomislav Jovanovič – Tokac (frontman skupine Dan D).

Edini minus koncerta je bilo nepoznavanje novih komadov, zaradi česa so le redki spremljali Neisho s svojimi vokali, a zaradi same narave novih pesmi menim, da se bo to zelo kmalu spremenilo.

Skratka, včeraj je bil v Cvetličarni res eden boljših slovenskih koncertov zadnje čase in vam je lahko resnično žal, če ste ga zamudili.

Še galerija.

Zmagovalci Spopada generacij 2010

Pretekle tri večere se je na Izbruhovem kulturnem bazenu v Kranju odvijal že tretji spopad generacij. Tokrat v malce drugačni obliki, saj se niso spopadale generacije med sabo (kot v prvi in drugi izvedbi), ampak so bile ekipe generacijsko pomešane.

Res da zaradi tega ni bilo pravega spopada med generacijami, a se je to se je izkazalo za zelo dobro potezo. Zaradi tega smo gledalci dobili precej boljše predstave za svoj (bolj ali ne simbolen) denar. Izkušeni impro mački pač znajo iz še slabšega prizora potegniti ven kaj smešnega in tako rešijo prizor pred propadom.

Tokrat so vsak večer po končanem improvizacijskem delu še dodatno popestrili: prvi dan smo tako lahko videli Iluzionista, drugi dan skupino Klintz Fishwood, zadnji dan, pa podobno kot lani še Slon in Sadež ter za neutrudne še DJ program.

Zanimivo, da je že tretje leto zapored slavila organizatorska ekipa. So res tako dobri ali gre za kranjsko zaroto?

Še galerija.

"Zvezdnica" Agnes

Kot zadnjih nekaj let kmalu po začetku šolskega leta, se je tudi včeraj pred Kolosejem odvijal Ritem mladosti.

Letos je bilo za spremembo lepo vreme in relativno prijetne temperature za september, kar je vplivalo na obisk – zbrala se je namreč res velika množica, sicer predvsem mladoletna, ampak vseeno.

Tudi tokrat je nastopilo precej slovenskih glasbenikov, sam pa sem prišel ravno na Billyse, ki me, kot vedno, niso pustili hladnega.

Za Billysi je prišla April, za njo pa Omar Naber s svojim bendom, zaradi katerega sem včeraj sploh vzel fotoaparat s seboj, saj me je poprosil za nekaj frišnih dobrih slik.

Seveda ne more nobena prireditev v Ljubljani miniti brez prisotnosti Zokija, sploh pa zdaj pred volitvami. Sicer ne vem, koliko procentov publike ima volilno pravico, ampak pokazati se je vseeno treba.

Naslednji je oder zasedel Trkaj, ki še vedno ve, kako dvigniti mlado publiko v zrak. Za njim pa so prišli Dan D, brez katerih tako ali tako ne more miniti nobena dobra open-air prireditev v Sloveniji.

Nato pa je bila na sporedu “zvezdnica” Agnes. Ne vem kakšna zvezdnica je to, a sam sem zanjo slišal prvič. Tudi za pogledati je “bolj dec, kot baba”, glasu pa sploh nima nobenega in “poje” čez playback. Pa še to samo 3 komade. Internacionalna Petra Slapar bi se lahko reklo.

Večer so zaključili še eni stalni gostje podobnih prireditev – Big Foot Mama, ko pa so mladoletni morali že iti, pa je prišel še Gramophonedzie, ki je nato nadaljeval tudi after party v InBoxu.

Še galerija.

Smuth Sadež

Včeraj smo v Kamniku na Kamfestu lahko prvič v živo slišali novo ploščo skupine Slon in Sadež. Če slučajno ne veste, nova plošča je na voljo brezplačno na internetu, za kar se gre zahvaliti Ljubljanskim Mlekarnam.

Ne glede na to, kako dobra je plata, v živo jo Slon in Sadež zaigrata(-jo) še bolje. In prav nič drugače ni z najnovejšim izdelkom. Koncerti S&S so še poseben užitek, saj jih Igor in Jure prav vedno popestrita z aktualnimi in lokalnimi šalami.

Največja zanimivost te “turneje” je sama koncertna scena – kitare izgledajo kot izdelki Ljubljanskih Mlekarn, škatlaste stvari (ojačevalci, synth,…) so oblečene v “krzno“, vsi imajo oblačila in Adidaske v zeleno-belih barvah,…, skratka res ogromno product placementa, ki pa s takšnim pristopom sploh ne moti, ampak je prej dobrodošel.

O popularnosti benda in plošče priča dejstvo, da je bil prav vsak kotiček na prizorišču zapolnjen, polno pa je bilo tudi še daleč naprej, čeprav se tam ni skoraj nič slišalo.

Zdaj le komaj čakam nove koncerte, tu pa še galerija in pa video.

Mike Patton (Faith No More) v elementu

Danes okoli desete ure zjutraj se je zaključil že 11. Exit festival v Novem Sadu v Srbiji. Tokratni je prvi, ki ni zabeležil večje udeležbe, kot tisti izpred leta poprej.

Od prvega pa do lanskega festivala je namreč udeležba stalno naraščala, letos pa je malce padla. Razloge je moč iskati v manjku “zvenečih” imen, posledicami svetovne gospodarske krize in še kje.

Kljub temu je bilo na festivalu vzdušje odlično prvi, drugi, tretji ter prav tako četrti dan. Včeraj oz. danes je bil namreč na sporedu zelo močan line-up. Na glavnem odru so že ob 19:30 začeli Elvis Jackson, kar je bilo prekmalu, da bi jih lahko ujel. Sem pa zato ujel bande za njimi: Pendulum (LIVE), Faith No More ter The Chemical Brothers. Slednji so  nam sicer prepovedali slikanje iz foto pita, zaradi česar sem “tvegal življenje” in šel s 70-200 med noro publiko.

Na Fusionu so nastopili še eni Slovenci in sicer Tide, kar je bila pravzaprav edina stvar, ki sem jo šel letos gledati na Fusion stage.

Na Dance Areni pa je bilo včeraj še posebej zanimivo. Prepletalo se je kar nekaj žanrov, nastopili so namreč Crystal Castles, Busy P, SebastiAn, A Trak, za finale pa še zadnji trije back 2 back.

Še najbolj zanimiv nastop je imel SebastiAn, ki je začel z zelo nadležnim loopom in si nato v miru prižgal cigaret ter počasi sipal pijačo in opazoval negodovanje množice. Le-ti so se namreč usedli na tla, kazali sredince, metali pijačo na oder (eno pivo je zadelo tudi mene),… Nato pa je preklopil na zelo energičen komad in vse zamere so bile v trenutku pozabljene in cela Dance Arena je skakala.

Skratka še en odličen Exit festival je za nami, a upam si trditi, da tokrat malenkost slabši od lanskega – prvega ne pozabiš nikoli. Za konec pa še galerija in pa video s četrtega dne.