Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Napo posluša sodnike iz Guinnessa o novem rekordu

Davnega leta 1993, natančneje 21. septembra, je Andrej Rozman – Roza v reviji M’zin izdal Obznano, ki je za vedno spremenila dojemanje teatra v Sloveniji. V njej je namreč pozval različne skupine, da se pridružijo Gledališču Ane Monro v improvizacijskem tekmovanju. Odziv prijavljenih ekip je bil dober, odziv občinstva še boljši in 29. novembra 1993, na bivši dan republike, je bila ob polni luni odigrana prva tekma Impro lige med ekipama GAM in GILŠ – NASA kabinet.

Desetletje in pol kasneje Impro liga še vedno živi in še vedno privablja tako veliko število improvizatorjev, kot tudi gledalcev z različnih koncev Slovenije. Ob tem trenutku je seveda prav, da se spomnimo in poklonimo začetkom projekta.

Tako sta se včeraj, 29. novembra 2008, ob 20. uri v KUD-u France Prešeren v prijateljski tekmi pomerili ekipi Generacije 1993 in Generacije 2008. Prvo so zastopali Andrej Rozman – Roza, Goro Osojnik (oba GAM), Tomaž Lapajne Dekleva, Goran Završnik (oba Piloti), Irena Strelec (MASH) in Andrej Bergant (RŠ), slednje pa Miha Brajnik (Merlene Ottey Project), Jaka Šubic, Vanči Žorž (oba Žahod Šever), Luka Korenčič (A ješ kavo, a veš kao…), Peter Frankl (Kositi) in Barbara Ribnikar (Voknvofnej), predstavo pa je povezoval večni Boštjan Napotnik – Napo, znan kot glas Top Shopa, zadnje čase pa tudi kot kuhar v Desetki.

Tekma ni bila nič kaj prijateljska – tako mladi, kot stari, so stvar vzeli zelo resno, svoje pa je dodalo še mešano ocenjevanje (malo z zastavicami, malo z ocenami) ter jokerja, ki sta podvojila št. točk v disciplini, na katero sta skupini stavili pred začetkom tekme. Na koncu so jo bolje odnesli mladi s 36,2 proti 34,2, kar je v bistvu tudi dokaz, da se je Impro liga v 15-ih letih razvila v pravo smer. Potek tekme pa si lahko pogledate v galeriji.

Pa vse najboljše, liga!

Na odru se je fantoma pridružil tudi Magnifico

Dobra dva tedna nazaj sem se odpravil na Jesenice, kjer sem ovekovečil priprave Da Phenomena na promocijo novega albuma dP, ki se je v SubSubu zgodila včeraj.

Phenomeno, kot najbrž veste, sestavljata Anže Langus Petrović – Dagi in pa Mate Brodar – Bro, v živo pa se jima pridruži še Jure Rozman na bobnih. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, le da sta občasno na odru gostila še dodatne glasbenike, med katerimi je največ aplavza požel Magnifico, ki je postal že sinonim za dober koncert.

Promocija je postregla z mešanico novega dP in starejšega Skupaj sva zvoka, za bis pa smo dobili še priredbo Benčeve pesmi Ta Noč Je Moja, vse skupaj pa je bilo, če sklepamo po odzivu publike, več kot odlično.

Med publiko je bilo opaziti člane praktično vseh slo zasedb, od Siddharte, Big Foot Mame, Leaf-fat-ov, Omar-ja,…, kar promociji vsekakor daje dodatno težo.

Novemu albumu želim veliko uspeha, v galeriji pa si lahko pogledate še nekaj utrinkov z včerajšnje prireditve, prav tako pa si lahko ogledate kratek (nizko kvalitetni) video zaključka koncerta.

Manca je med nastopom na oder privabila tudi otroke

Včeraj je na Bledu v festivalni dvorani potekal že tretji dobrodelni koncert pod organizacijo Mance Špik. Koncert je bil, jasno, razprodan, celo toliko, da smo morali stole označene s PRESS odstopiti tistim, ki so vstopnico dejansko plačali.

Prvi je nastopil Andrej Šifrer, ki je takoj po nastopu odletel v London na snemanje. Svoj nastop je, kot vedno, začinil z raznimi forami, ki pa niso bile ravno izvirne.

Nato je prišel na vrsto prvi nastop Mance, ki je ta večer nastopila kar trikrat s tremi različnimi oblekami.

Sledile so simpatične Foxy Teens, katerih živahni nastopi vedno popestrijo takšne prireditve. Punce so res še malde, vendar že vedo kako se stvari streže.

Naslednja je bila na vrsti zmagovalka zadnje bitke talentov Eva Černe, ki ni imela sreče z zvočnimi tehniki – kar dvakrat smo namreč ostali brez njenega glasu in slišali samo matrico.

Še enkrat je prišla Manca, za njo pa Yuhubanda, kateri so očitno povsem zgubili občutek za dober/poslušljiv komad. To, kar sem slišal včeraj, je konkretno spremenilo moje lastno mnenje o njih. V negativo, seveda.

Zadnji gosti so bili Atomik Harmonik, ki so predstavili najnovejši hit – Čokolada. Komad gre, kot večina njihovih komadov, zelo hitro v uho, zaradi česar sem prepričan, da bo kaj kmalu stalnica na radijih in zabavah.

Še galerija.

Zadnji pogled na legendarni logotip

Pri Hadu sem danes naletel na zelo žalostno vest, da je LordGreg po dobrih 5-ih letih zaprl eno največjih slovenskih spletnih skupnosti – SLO Reactor.

Zgodba SLO Reactorja je zelo dolga in izvira še iz časov izredno popularnega ShareReactor-ja. Slovenska različica je bila pravzaprav prva p2p stran v Sloveniji in takrat čez noč doživela nenormalen uspeh.

Žal pa ni trajalo dolgo, preden so se tudi na SR spravili pravniki in tako dosegli, da se je stran iz p2p strani spremenila v iNFO stran. Fantje so to vzeli za izziv in naredili povsem novo stran, nastala je nova skupnost, stran so jemali veliko bolj resno, množica uporabnikov pa je le še naraščala. Danes pa je LordGreg, veliki vodja / administrator / lastnik / avtor strani, odločil to skupnost ukiniti iz osebnih razlogov, saj je ne more več vzdrževati v taki meri, v kakršni bi jo rad.

Zakaj ta post na tem blogu? Ker sem si osebno izvajal veliko promocije preko slor, kar je prineslo veliko večjo obiskanost bloga in pa na dolgi rok veliko več stalnih bralcev, med katermi si mogoče tudi ti. Celotno število unikatnih obiskovalcev, ki je na moj blog v zadnjih 2-eh letih priletelo izključno s strani SR, je kar 15.318, kar je daleč največ med vsemi reffererji na moje strani.

Skratka ob tej novici sem se res zelo užalostil, saj ne poznam podobne skupnosti, kjer bi se počutil tako domače pisati o čemerkoli in kjer bi se lahko promoviral brez strahu, da bo moderator/admin zbrisal temo.

R.I.P. 😥

Katarina med intervjujem

Včeraj pozno popoldne je bila na ljubljanskem gradu svečana prireditev ob začetku predvajanja nove dnevne nadaljevanke Televizije Slovenija, z naslovom Strasti, ki bo na sporedu od ponedeljka do petka ob 18:25.

Po uvodnem pozdravu simpatične voditeljice Bernarde Žarn, je zbrane nagovoril direktor TVS, Jože Možina, nato pa je sledil težko pričakovani skupni ogled prvega dela nadaljevanke.

Strasti delujejo enako, kot vse podobne žajfnice – tople barve, soft focus, obupne leče (večkrat sva z Juretom opazila NENORMALNO krom. aberacijo), klasični črno-beli nastavki: dobri-slabi, bogati-revni,…, scene so kratke, zapolnjene izključno z bolj oz. manj inteligentnimi dialogi.

Teksti so resnično slabi, vendar je vse skupaj narejeno dokaj gledljivo, če primerjamo z vsem ostalim sra***m, ki ga trenutno lahko vidimo na TV (Brat bratu, Svingerji, Lepo je biti sosed, Kmetija,…).

Seveda pa imajo Strasti še eno prednost, ki naredi vse skupaj 99% bolj zanimivo – Jonasa Žnidaršiča in Katarino Čas. Slednjo smo že v prvem delu videli golo, kar zna biti samo tržna poteza, da bi privabili čim več gledalcev k ogledu naslednjih delov.

Vsekakor zna biti stvar še zanimiva – galerija.