MOOgnets v izdelavi

Letošnji festival EXIT je nedvomno pustil močan pečat v mojem življenju. Ne samo, da sem se imel naravnost odlično, ampak moje slike in video so bile objavljenje na mnogih spletnih straneh in revijah, dobil sem kar nekaj prošenj za odkup in objavo s strani priznanih izvajalcev ala Dubfire, The Japanese Popstars,…, povrh vsega pa sem bil z njimi zadovoljen tudi sam.

Hkrati s festivalom mi je tudi zmanjkalo vizitk, zaradi česar je bila ideja o novih kar samoumevna. Kot že dvakrat poprej, sem se tudi tokrat obrnil na (v web 2.0 krogih) slavno podjetje MOO, kjer so mi spet naredili mini vizitkice, tokrat z motivi letošnjega EXITa.

Prav tako sem nedolgo nazaj odkril odlično idejo za pretvorbo hladilnika v osebno galerijo imenovano MOOgnets, zaradi česar sem takrat vse preostale vizitke porabil za testno dekoracijo.

Tokrat sem točno vedel, kaj hočem narediti, zato sem se takoj po prejetju MOO paketa lotil dela. Stvar je povsem enostavna: kupiš samolepilni magnetni trak, ga razrežeš na približno 1 cm široke delce, ki ga nato zalimaš na skrajno levo in desno zadnjo stran vizitke in izdelek magnetno pritrdiš na hladilnik.

Kolekcijo tokratnih mookic lahko vidite tu, končne izdelke na hladilniku pa tu.

Nasmejana Dubfire in Riche Hawtin pred nastopom

Preteklih nekaj dni sem bil odsoten, saj sem se zadrževal na enem večjih in boljših evropskih festivalov, definitivno pa najboljšem v tem delu Evrope – EXIT 2009. Letošnji EXIT je bil že deseti po vrsti, zame pa je bil žal prvi.

Zakaj žal? Ker je to definitivno ena boljših stvari, na katerih sem bil v življenju. Praktično nimam nobene pripombe čez nobeno stvar. Organizacija na najvišjem nivoju – od skorajda vojaškega varovanja, nadvse prijaznega in ustrežljivega press centra, stalnega SMS obveščanja medijev, pošlihtanih akreditacij,…, vse, vse, vse je bilo tako dobro uštimano, da skoraj ni verjetno. Vsaj ne v primerjavi s katerokoli prireditvijo pri nas.

Da izjemnega line-upa na vseh 20-ih floorih sploh ne omenjam. Da, 20 različnih prizorišč je bilo. Od čisto majhnih s trubači, ki prenesejo dobrih 100 ljudi, pa do megalomanskega Main odra in Dance Arene, ki na sebi z lahkoto zadržujeta okoli 60.000 ljudi.

Zaradi pestre izbire sem se kar težko odločal kam bi šel. Prvi dan sem si ogledal vse odre, naslednje dni pa sem se največ zadrževal na glavnem odru in v plesni areni.

Ker je vseh artistov preveč, da bi jih našteval in linkal (600+), bom izpostavil samo tiste, ki so me res navdušili: The Herbaliser, celotna ekipa Circo Loco, Overdrive, Korn, Gui Boratto, Richie Hawtin B2B Dubfire, Elemental, Kraftwerk, Moby, Etienne De Crecy, Sebastian Ingrosso B2B Steve Angello, Madness, Elvis Jackson, The Prodigy, Marko Nastić B2B Valentino Kanzyani, The Japanese Popstars in finale letošnjega festivala Green Velvet B2B Carl Cox.

Po besedah organizatorja se je v 4-ih dneh na Petrovaradinski trdnjavi izmenjalo okoli 200.000 različnih ljudi oz. okoli 80.000 na dan (večina nas je bila tam vse 4 dni).

Zaradi boljše preglednosti sem galerijo razdelil po dnevih, se pravi: 1. dan, 2. dan, 3. dan, 4. dan, za nameček pa sem pripravil še krajši pregled dogajanja na dance areni v filmčku.

Jure bdi nad Tilnom

V festivalni dvorani Bled se je 3.7.2009 zgodila predstava The Professors v ideji in izvedbi famoznega dua Jure Godler in Tilen Artač, bolj znanega pod imenom GodArt.

Šlo je za svetovno premiero spektakla debakla, kjer sta umetnika združila vse ustvarjalne moči in talente, ki jih premoreta. V uri in pol sta na odru prikazala podobo človeške zgodovine glasbe, spojene z osebnimi nadrealističnimi pogledi, obarvano s prefinjenim humorjem in vrhunskimi iluzijami vpetimi v vsebino.

Definitivno gre za odlično in dovršeno predstavo, o čemer priča tudi dejstvo, da jo bosta v kratkem predstavila čez lužo. Po drugi strani pa to žal pomeni, da je pri nas še nekaj časa ne bo. Naslednja bo na sporedu šele 5. oktobra v dvorani Union, vendar bo ta skupaj z legendarnim Michaelom Winslowom, tako, da bo najbrž še boljša.

Čeprav morate predstavo videti v živo, pa vam vseeno lahko ponudim nekaj utrinkov iz predstave v galeriji, ter kratek filmček z Juretovim opisom predstave.

Love is in the woods

Leto je naokoli in spet je bil na sporedu Woodshock. Zaradi novo zgrajenega prelepega golf igrišča v bližini moje hiše, kjer se je elektronski festival pod zvezdami odvijal do zdaj, so ga bili organizatorji prisiljeni premakniti drugam in zato se je letos zgodil v bližini vasi Dornberk v open-air diskoteki Zeleni gaj.

Za razliko od lanskih treh floorov, sta bila tokrat samo dva – na manjšem so se vrteli schranz “ritmi”, na večjem pa eksperimentalni techno približki. Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom to izrekel, ampak na schranzu mi je bilo najboljše, pa ne zato, ker bi bilo tam tako dobro, ampak zato, ker me je Jeff Mills, ki je kot glavna zvezda večera vrtel na glavnem odru, totalno razočaral.

Glasba, ki jo je vrtel Jeff, je bila še najbolj podobna kakšni iz sci-fi filmov B produkcije. Dejansko nisem vedel, za kaj se gre in v katero zvrst bi to lahko uvrstil. Preden sem šel dol sem si namreč pogledal nekaj njegovih live nastopov in prav vsi so mi bili super, tole včeraj pa…polom.

Tudi na splošno se mi je zdelo, da samo vzdušje festivala ni niti približno enako temu, kar je nekoč bilo. Woodshock pač mora biti v gozdu, kakor mu veleva že ime samo.

Še galerija.

We all love Tiësto

Tiësto, ki naj bi prvotno na Gospodarskem razstavišču nastopal samo 24.06., je zaradi izrednega zanimanja dobil še svojo reinkarnacijo dan po tem, 25.06.2009. Lahko rečem hvala bogu, saj sem tako predvčerajšnjim lahko užival na Moralesu, včeraj pa še na Tiëstu.

O sami organizaciji ne bi izgubljal preveč besed, saj so mi, kljub akreditaciji, ki sem jo že imel okoli vratu, na vhodu hoteli zavrniti vstop. Po nekaj pregovarjanja in (na žalost) prerekanja smo le uredili zmedo, da sem lahko prišel v halo A2.

Tokrat razstavišče ni bilo razprodano, a vendar je bilo v njem še vedno dovolj ljudi, da je kaj kmalu postalo zelo vroče. Svoje je dodala še odlična glasba, saj Tiëstu kar ne zmanjka odličnih hitov, ki jih je sproduciral skozi svojih dobrih 15 let ustvarjanja.

Tijs Michiel Verwest, kot je Tiëstu ime, mi je še enkrat dokazal, da je vreden naziva najboljšega DJ-ja na svetu. Prvič sem ga videl lani v Papayi, tokrat pa je šel še korak dlje in v svojem več kot 4-urnem setu ter z vrhunskimi animacijami prikazal izjemen in nepozaben šov.

Delček izjemnega nastopa si lahko ogledate v filmčku, izseke dogajanja pa v galeriji.