Angello nad publiko v InBoxom

Vsi, ki vsaj malo spremljajo elektronsko glasbo, dobro poznajo ime Steve Angello. Le kako bi lahko preslišali hite, kot so Show Me Love, Tell Me Why, Leave the World Behind, Gypsy, Be,…, ter še morje drugih, ki jih je naredil sam ali pa s svojo Swedish House Mafia.

Osebno me je navdušil že prvič, ko sem ga videl – na lanskem Woodshocku, totalni raztur pa je naredil skupaj z Ingrossom na letošnjem festivaliu Exit. Tudi tokrat pa ni bilo prav nič drugače.

Čeprav je klub v začetku zgledal bolj prazen, kot ne, sta tam zbrano množico vseeno dobro ogrela Rusty in Jaka in jo dobro pripravila na prihod Grškega Šveda. Ko je le-ta prišel, je bil namreč klub precej poln in pripravljen na nepozabno noč.

Zame je bila še toliko bolj nepozabna, saj sem imel zanj pripravljene tri A3 slike Exita. Dve mi je podpisal (in bosta kmalu viseli na steni), eno pa sem mu podaril v spomin na izreden žur, ki sta ga tam izvedla z Ingrossom.

Torej, v InBoxu je bil res odličen žur, za katerega vam je lahko zelo žal, če ste ga zamudili. Da pa vam vsaj malo približam energijo, ki nas je polnila včeraj, pa si oglejte film in pa galerijo.

Petra aka. September

Saj veste kaj pravijo: bolje pozno, kot nikoli. Zaradi nepričakovanega izleta na Krf (beri: za počitnice sem se dogovoril le 5 ur pred dejanskim odhodom), poročilo z letošnjega dogodka Ritem mladosti en teden kasni.

Kot lani in predlani, se je tudi letos pred Kolosejem zbrala ogromna množica zabave željne mladine. Zahvaljujoč turistični agenciji CMT sem se med tisto množico kar naenkrat počutil precej starega, saj je bila povprečna starost množice okrog 15 let. Osebno sem na kraj prireditve prišel malce kasneje, saj sem moral vsaj na hitro pozdraviti slovenske twitteraše na ljubljanskem Twestivalu.

Prišel sem torej direktno na odličen band z malo manj odličnim imenom – Xequtifz. Za njimi so prišli Kingston, ki so, kot vedno, totalno razgreli množico in jo pripravili na rajanje dolgo v noč.

Sledila je nočna mora, ki je ne bom nikoli zmožen izbrisati iz spomina – nastop skrokane ter totalno razglašene Petre Slapar. To je bilo (brez heca!) tako slabo, da je še publika, ki je običajno brez posluha, začela naglas bu-jati nad “pevko”.

Za hitro povrnitev v svet dobre ter kvalitetne glasbe je poskrbela Zablujena generacija, ki množice nikoli ne pusti hladne. Prireditev je bila žanrsko res zelo pisana, kar pa sploh niso upoštevali pri postaviti line-upa. Takoj za njimi je namreč skupina Soulfingers preskočila v totalno drug glasbeni žanr.

Naslednja je bila na vrsti Alya, ki je spet bolj ali manj predstavljala novi album, za katerega imam še vedno občutek, da se med ljudmi ne prijema niti približno tako, kot so si zamislili. Za še en žanrski preskok je bil tokrat kriv Petar Grašo, ki očitno še vedno pali, ne glede na to, da vedno prikaže povsem isto predstavo.

Sledilo je tisto, kar smo vsi najbolj čakali – nastop pevke September. Tudi ona je žanrsko povsem izstopala, vendar je iz množice vseeno potegnila največ.

Zadnji, ki sem ga še videl, preden sem se odpravil za par urc v posteljo, pa je bil Vlado Kreslin, ki pa tako ali tako ljudi vedno navduši.

Še galerija ter video nastopa September.

Po izboru komisije je bila najboljša Anika

Za razliko od lanske (in vseh poprejšnjih), se letos Slovenska popevka ni zgodila v Križankah, ampak v prvem in drugem studiu RTV Slovenija. V studiu 1 so se zvrstile vse tekmovalne skladbe, v studiu 2 pa so prirejali stare uspešnice na 100 in 1 način.

Nastopili oz. tekmovali so (v vrstnem redu nastopanja): Aleksandra Cavnik, Sendi, Samuel Lucas, Manca Špik, Regina, Gašper Rifelj, Juliette Justine, Romana Kranjčan, Apolonia, Anika Horvat, Prifarski Muzikanti, ter Tomaž Domicelj in Srdjan Marjanović.

Za najboljše besedilo je bila nagrajena Ti Veš, ki jo je izvajal Gašper Rifelj, tekst pa je napisala Miša Čermak. Za najboljšo interpretacijo je bila nagrajena Samo Ti, ki jo je izvajala Anika Horvat. Nagrado za mladega in perspektivnega avtorja je prejel Andrej Vozlič aka. Juliette Justine.

Nagrado občinstva so, na veliko presenečenje vseh v studiu, pobrali Prifarski Muzikanti s pesmijo Tisti Nekdo, katere avtor je Žiga Bižal. Po izboru komisije pa je bila še enkrat najboljša Anika Horvat s pesmijo Samo Ti, ki pa jo je ustvaril Rudi Bučar.

Še galerija.

Nihče ne more bolj presenetiti, kot Murko

Noč radia Belvi je ena tistih prireditev, ki ima že krepko tradicijo med ljudmi in vedno garantira precejšen obisk. Tudi jaz imam tu že dolgo tradicijo, saj sem prisoten vsako leto, odkar slikam – 2006, 2007, 2008.

Zaradi teh izkušenj lahko povem, da še nikoli ni bilo takega mraza, kot letos, nikoli toliko malo ljudi na VIP-u, ki je bil letos praktično prazen, nikoli tako odlične osvetlitve na odru, nikoli takega huronskega ozvočenja, nikoli take dobre atmosfere, nikoli takšnega presenečenja,…, skratka letos je bilo vse perfektno, razen ledenih temperatur.

Temperature so sicer res bolj ličile na december, kot na september, a glasbeniki se niso dali motiti. Nastopilo jih je cel kup, če grem kar po vrsti: Ela, Uporniki, Nino, Erik Ferfolja, 4Play, Manca Špik, Žana, StereoTipi, Sanja Grohar, Nuša Derenda, Tanja Žagar, Kristina, Gino, Tangels, Klapa Kogul, Davor Radolfi, Pop Design, Kingston, Omar Naber, Alya, Skater, ter presenečenje večera, kdo drug kot štajerski slavček Damjan Murko.

Bolj od tega, da bo presenečenje Damjan, me je presenetilo to, da je folk celo pel z njim. Nekaj jih je sicer žvižgalo, vendar se Murko ni dal motiti in je odpel Zdravljico ter dance rmx svoje Srečen, ker sem moški.

Skratka, bilo je odlično, le “malo” mrzlo. Galerija.

Slabo vremo ni pretirano motilo obiskovalcev

Lanski dogodek Vesolje veselja je v središče Ljubljane pripeljal Gorillaz Sound System, letošnji pa je zaplaval bolj v R&B vode in pripeljal odlično angleško pevko Joss Stone.

Na tleh, kjer bo stal ponos Ljubljane, Emonika, so poleg Jocelyn Eve Stoker, kot je Jossino pravo ime, nastopili še GLAM, FusionPop, Zlatko, Leeloojamais, Maya, Neisha, ter skupina, ki žanrsko nikakor ne paše k ostalim, Siddharta.

Kot bi nekdo zgoraj to vedel, se je prav  za Siddharto najbolj ulilo iz neba, vendar je množica kljub nenormalnim padavinam totalno norela in ostala na prizorišču.

Absolutno sem prepričan, da bi Joss ob takih padavinah pela le sama sebi, vendar je pred njenim nastopom dež prenehal, tako da je pela kar precejšnji množici. Lahko rečem, da je bilo ljudi veliko več, kot sem jih pričakoval. Joss Stone vseeno ni neko über zanno ime.

Kar se tiče koncerta torej le pohvale, malo je sicer ponagajalo vreme, ki je poskrbelo celo za 20 minutni blackout, vendar so strokovnjaki vse lepo rešili, tako da se je koncert lahko nadaljeval.

Vseeno pa ni vse lepo – festival očitno nadaljuje svojo tradicijo neprijaznosti fotografom. Lani so nam postavili 3 metre visok oder in množico varnostnikov in gasilcev, ki so se sprehajali pred nami. Letos pa so se, Pristopu primerno, odločili za bolj kreativno varianto. Naredili so sicer odličen prostor pod odrom, dolgo pisto in prostor okoli nje, vendar pa tja nismo smeli.

Za navadne fotografe je namreč dovolj dober wave zone, ki je običajno rezerviran za goreče fane. Cona je bila postavljena konkretno od odra, z milijonom motečih elementov, ki so zastirali pogled na oder – ograje, stopnice, montiroji,…, ter fotografi organizatorja in medijskih sponzorjev.

Za piko na i, pa so pri Joss v taisti prostor spustili še okoli 200 ljudi, ki so se postavili pred nas, mahali z rokami in baloni, sedeli na ramah,…, ter nam tako zelo otežili delo. Da tiranskega odstranjevanja fotografov iz cone po dveh komadih sploh ne omenjam…

Za konec le še galerija. Za slike z odra in iz zaodrja pa se še enkrat zahvaljujem Tini.