Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Petra aka. September

Saj veste kaj pravijo: bolje pozno, kot nikoli. Zaradi nepričakovanega izleta na Krf (beri: za počitnice sem se dogovoril le 5 ur pred dejanskim odhodom), poročilo z letošnjega dogodka Ritem mladosti en teden kasni.

Kot lani in predlani, se je tudi letos pred Kolosejem zbrala ogromna množica zabave željne mladine. Zahvaljujoč turistični agenciji CMT sem se med tisto množico kar naenkrat počutil precej starega, saj je bila povprečna starost množice okrog 15 let. Osebno sem na kraj prireditve prišel malce kasneje, saj sem moral vsaj na hitro pozdraviti slovenske twitteraše na ljubljanskem Twestivalu.

Prišel sem torej direktno na odličen band z malo manj odličnim imenom – Xequtifz. Za njimi so prišli Kingston, ki so, kot vedno, totalno razgreli množico in jo pripravili na rajanje dolgo v noč.

Sledila je nočna mora, ki je ne bom nikoli zmožen izbrisati iz spomina – nastop skrokane ter totalno razglašene Petre Slapar. To je bilo (brez heca!) tako slabo, da je še publika, ki je običajno brez posluha, začela naglas bu-jati nad “pevko”.

Za hitro povrnitev v svet dobre ter kvalitetne glasbe je poskrbela Zablujena generacija, ki množice nikoli ne pusti hladne. Prireditev je bila žanrsko res zelo pisana, kar pa sploh niso upoštevali pri postaviti line-upa. Takoj za njimi je namreč skupina Soulfingers preskočila v totalno drug glasbeni žanr.

Naslednja je bila na vrsti Alya, ki je spet bolj ali manj predstavljala novi album, za katerega imam še vedno občutek, da se med ljudmi ne prijema niti približno tako, kot so si zamislili. Za še en žanrski preskok je bil tokrat kriv Petar Grašo, ki očitno še vedno pali, ne glede na to, da vedno prikaže povsem isto predstavo.

Sledilo je tisto, kar smo vsi najbolj čakali – nastop pevke September. Tudi ona je žanrsko povsem izstopala, vendar je iz množice vseeno potegnila največ.

Zadnji, ki sem ga še videl, preden sem se odpravil za par urc v posteljo, pa je bil Vlado Kreslin, ki pa tako ali tako ljudi vedno navduši.

Še galerija ter video nastopa September.

Tony v elementu

Kot lani, sem tudi letos fotografiral Ritem mladosti. Ker mi je Had zrihtal kotizacijo za Edge konferenco, sem žal zamudil del koncerta, ampak je bilo na konferenci odlično, zato mi ni niti malo žal.

Uletel sem direktno na Zablujeno generacijo, ki je zabavala ogromno ljudi, ki so se zbrali pred Kolosejem. Sledil je Omar Naber, katerega je “bog štrafal” z dežjem, kar pa ni bilo dovolj, da bi pregnalo kričeče najstnice.

Naslednja je bila Neisha z live bandom ter res pokazala, kaj pomeni kvalitetna glasba v živo.

Za nežna srca je nato prišel še Tony Cetinski, ki tokrat ni ostal hladen kot led, pa tudi deževati je počasi nehalo.

Za konec je pred Ljubljansko publiko stopil še Vlado Kreslin, kateremu se je za en komad pridružila tudi Neisha.

Skratka, bilo je fino fajn – galerija.

Magnifico med koncertom

Včeraj smo se z Magnificom in njegovo ekipo v poznem popoldnevu odpravili v Izolo na koncert na plaži Simonovega zaliva, kreativno poimenovan Noč na plaži. Prvič sem se peljal na njegov koncert z njim, zato je bila cela stvar še toliko bolj zanimiva.

Ko smo prispeli v Izolo se je najprej začela neskončna tonska z mojstrom Mirzo. Celotna stvar je trajala precej dlje, kot je bilo predvideno, tako, da je bilo že meni krepko dolgčas, pa nisem bil en od nastopajočih.

Še malo pred začetkom koncerta je vse skupaj zgledalo zelo p(o)razno – ko je za trenutek ugasnila glasba z zvočnikov, se je slišalo škržate, čričke in vse te stvari, ki nam ponavadi odžirajo spanec, o publiki pa ne duha ne sluha.

Koncert je ob 23-ih začel Vlado Kreslin, kar pa je kaj hitro priklicalo ljudi željne zabave pred oder. Kreslin je poskrbel za publiko s svojimi neštetimi hiti, ki so kot jama brez dna. Zanimivo, da ni bilo nobene manj znane predskupine, ki bi z lahkoto začela ob 21-ih in začela ogrevati publiko, kot je to v navadi na vseh koncertih.

Malo pred eno zjutraj pa je na oder prišel Magnifico in v publiki je završalo. Kot na celotni Grande Finale turneji, je tudi tokrat prvo polovico koncerta igral komade z nove plate, nato pa še stare superhite, ki jih znajo na pamet tako najmlajši, kot najstarejši in vsi tisti vmes. Še posebej pa je začinil komad Iz Ljubljane v Portorož, kjer je publiko pripravil do tega, da so zapeli Iz Goričkoga f Piran.

Koncert je trajal dobro uro in pol in je bil, glede na to, kako je kazalo na tonski, super. Seveda so bile luči povsem zanič, pri Magnificu malenkost boljše, kot pri Kreslinu, vendar povsod zelo slabe. Za upravljanje luči uporabljajo nek ultra star računalnik (mislim, da je 386) z naloženimi Windowsi 3.1 in home-made programom.

Ne, to ni sarkazem! Če ne verjamete, lahko preverite v galeriji, kjer je tudi velika količina ostalih slik s popotovanja in koncerta.

Tomi Meglič (Siddharta)

Včeraj sem se spet potikal ob morju, tokrat zaradi koncerta radia Capris, ki vsakoletno na Bonifiki priredi nepozabno doživetje – gre za primorsko varianto Pozdrava poletju.

Koncert so začeli primorski mladci noom8, ki imajo malo pomešane vloge spolov v bandu. Vokal je tako moški, obe kitari pa preigravata ženski. Če je na prvi pogled izgledalo malce čudno, pa so mi prav kmalu dokazali, da vejo, kako se stvari streže. Še najbolj pa me je presenetila simpatična punca na PRS-ki, ki res ve, kako se stvari streže.

Sledili so HeaveniX, ki so delovali povsem bledo…kot nek cover band, pa čeprav so jih napovedali kot ohinsplohinnevemkajševse band.

Naslednji so bili Sons, katerih komad Shiora je bil kaki 2 leti nazaj manjši poletni hit. Ne vem zakaj, ampak delovali so mi nekako bledo…, brez tiste udarne energije, kot sem jo od njih pričakoval.

Sledil je Primorcem znan, a meni povsem neznan, Rudi Bučar. Fant igra stare istrske komade v novi preobleki. Vsekakor zanimivo, a zaradi mojega popolnega neznanja italijanščine je šla večina komadov mimo mojega ušesa. Je bilo pa po publiki videti, da je fant odlično opravljal svoje delo.

Ko pa se je dan končno prevesil v temo, pa so prišli Tabu, da začnejo žur, tako kot je treba. Kljub odsotnosti Marjana na (akustični) kitari, so zbrano publiko maximalno razgreli – na njihove komade enostavno ne moreš biti pri miru. Pa brez veze, da zgubljam besede, jasno, da je bilo NORO.

Nato so prišli Dan D, ki so očitno spet prešaltali na plastificirano playlisto¹, kljub temu pa se je publiki trgalo, kako tudi ne, saj svoje komade v živo odšpilajo še boljše, kot na plati.

Predzadnji je prišel Vlado Kreslin, ki skupaj s svojimi Malimi bogovi vsakokrat vžge – tako pri mladih, kot pri starih. Ni da ni.

Nato pa je prišel (na žalost) najbolj pričakovan band večera – Siddharta. Saj so dobri in vse, samo s tako aroganco, kot jo izvajajo, bi jih osebno samo nekam zaprl do streznitve. Njihova ekipa je bila npr. precej večja od ekipe Radia Capris. Da res pretiravajo, naj povem, da imajo tam enega zato, da da Primožu kitaro na rame, ker je sam očitno prelen, da bi se sklonil pol metra. Sicer pa so naredili odličen šov…iz preprostega razloga – igrali so večinoma stare komade. Bilo je tako dobro, da sem še jaz pel zraven, vendar arogance jim ne morem odpustiti nikoli.

Sam koncert je bil res odličen, sploh nimam kaj za skritizirati, kar je (pri meni) redkost. Torej manjka samo še eno – galerija.

1. če izraza ne poznaš, malo pobrskaj po tem blogu za Dan D [↩]

Včeraj sem bil prvič v življenju na Cvičkariji, vendar ne kot udeleženec enega večjih pijanskih praznikov pri nas, ampak službeno. Že ko sem prišel pred Križanke, je bilo tam vse polno pijane mladine, večinoma dolenjskega porekla, ki je popivala še zadnje litre pijače, preden se odpravijo v notranjost Križank.

Prvi so nastopili mladi D’neeb, ki so se odrezali zelo solidno, moram reči, da so me prav pozitivno presenetili.

Sledili so ponovno združeni Elevators – skupina, ki jo sestavljajo Sergej Randzelovič – RunJoe na bobnih, Jani Hace (Siddharta) na basu, Davor Klarič (Šank Rock) na klaviaturah in Robi Pikl (Magnifico, Neisha) na kitari je (svojim izkušnjam primerno) naredila nepozaben prispevek. Komaj čakam plato.

Nato je bila na vrsti (že malo pozabljena) skupina Društvo Mrtvih Pesnikov, ki bo v naslednjih dneh izdala nov album Vojna in mir. Naredili so super vzdušje, vendar pa razen nekaterih fanov ni skoraj nihče poznal besedil…dokler niso prišli na vrsto vsem znani hiti (Me že ma da bi te, Rabm’, 25,…), takrat pa je po celih Križankah završalo.

Zadnji (od napovedanih) na Cvičkariji pa je bil Vlado Kreslin. Zaradi super akustike Križank (in švohotnega ozvočenja) je bila marsikdaj množica glasnejša od Vladota. Pripeljal je tudi goste – skupino Lorellai (se napiše kako drugače?), s katero je skupaj zapel en komad.

O obupni organizaciji za PRESS ne bom izgubljal besed, lahko le povem, da bi brez mojih zavajalskih sposobnosti ostal zunaj ograde, saj fotografi (na papirju) nismo imeli pravice priti pred oder ali v zaodrje, kar je enostavno šokantno.

Tudi osvetlitev ni bila ne vem kaj, vendar nam je lučkar na vsake toliko naklonil malo lepe svetlobe, tako da se je dalo z iskanjem trenutkov narediti nekaj pametnega. Še galerija.