Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Zabavo so še dodatno popestrili plesalci in plesalke

Ljubljanski klub InBox je včeraj praznoval prvo obletnico svojega obstoja. Dogodku primerno so v goste povabili britanski duo The Shapeshifters.

Poleg njiju so včerajšnji večer popestrili še ambiental performances, Sylvain z Laro, Pookie, kaykay, Mark Ceilinger, Rusty ter ClemenB.

Sam se dobro spominjam tiste otvoritvene zabave z Mondialovim pre & after red love partyjem v še ne popolnoma dokončanem klubu. Bilo je naravnost odlično in absolutno noro, tako kot tudi velika večina partyjev in koncertov, ki so sledili.

V letu dni se je v InBoxu zvrstil res precej raznovrsten program, z več kot 100 dogodki, med drugimi: dvodnevna petnajstletnica Umeka, predstavitev Zlatkotovega albuma, prišli so Bodyrox, Dave Clarke, Richie Hawtin, David Morales, Steve Angelo, The Rasmus, Funkagenda, ter ekipa Pacha, Kanzyani je vrtel 8 ur, gostili so after dneva elektronike, ter še in še.

Po tako razburljivem letu z veseljem gledam naprej ter komaj čakam, da izvem, kaj imajo za nas pripravljeno v prihodnosti.

Galerija.

Angello nad publiko v InBoxom

Vsi, ki vsaj malo spremljajo elektronsko glasbo, dobro poznajo ime Steve Angello. Le kako bi lahko preslišali hite, kot so Show Me Love, Tell Me Why, Leave the World Behind, Gypsy, Be,…, ter še morje drugih, ki jih je naredil sam ali pa s svojo Swedish House Mafia.

Osebno me je navdušil že prvič, ko sem ga videl – na lanskem Woodshocku, totalni raztur pa je naredil skupaj z Ingrossom na letošnjem festivaliu Exit. Tudi tokrat pa ni bilo prav nič drugače.

Čeprav je klub v začetku zgledal bolj prazen, kot ne, sta tam zbrano množico vseeno dobro ogrela Rusty in Jaka in jo dobro pripravila na prihod Grškega Šveda. Ko je le-ta prišel, je bil namreč klub precej poln in pripravljen na nepozabno noč.

Zame je bila še toliko bolj nepozabna, saj sem imel zanj pripravljene tri A3 slike Exita. Dve mi je podpisal (in bosta kmalu viseli na steni), eno pa sem mu podaril v spomin na izreden žur, ki sta ga tam izvedla z Ingrossom.

Torej, v InBoxu je bil res odličen žur, za katerega vam je lahko zelo žal, če ste ga zamudili. Da pa vam vsaj malo približam energijo, ki nas je polnila včeraj, pa si oglejte film in pa galerijo.

Umeeeeeeek

Že ob samem spominu na lanski Žur z razlogom, mi gredo kar kocine pokonci, letos pa ni bilo nič drugače. Izjemen žur, ki ga vsako leto ob koncu šolskih počitnic priredi Si.mobil, je letos kljub slabi vremenski napovedi na Pasjo raven pripeljal ogromno zabave željno množico.

Za skoraj 7-urno vrhunsko glasbo je skrbel, kot je že v navadi, Umek. Vedno, ko poslušaš Umeka, misliš, da bolje pa sploh ne more biti, ampak že takoj naslednjič naredi še boljšo predstavo. Res mu ni para.

Zaradi popoldanskih ploh, se je park sicer dobro začel polniti šele proti koncu žura, vendar smo se kljub temu imeli super. Še posebej na VIP-u, kjer je bilo, kot vsako leto, poskrbljeno za vse – streho, hrano, pijačo,…, ni da ni.

Kot vedno na FM prireditvah, je bila organizacija na samem vrhuncu – bolje praktično ne gre. Fotografom so nam sicer malo zagodli, ko nas niso spustili pred oder, vendar se je dalo vse lepo zmeniti, da smo lahko za kakšno minutko prišli celo na oder, tako da nimam pripomb.

Nekje ob 23:40 je v Tivoliju vse utihnilo, zato smo se prestavili na uradni After z razlogom v InBox, kjer so s to zabavo otvorili novo elektronsko sezono. Na manjšem flooru so rolali DJ-ji iz Sharkastique tunes, na večjem pa iz Umekove 1605, kasneje pa celo Umek sam.

Skratka še enkrat, bilo je NORO, nekaj mojih foto in video utrinkov pa lahko vidite v galeriji in/ali na filmčku.

Nasmejana Dubfire in Riche Hawtin pred nastopom

Preteklih nekaj dni sem bil odsoten, saj sem se zadrževal na enem večjih in boljših evropskih festivalov, definitivno pa najboljšem v tem delu Evrope – EXIT 2009. Letošnji EXIT je bil že deseti po vrsti, zame pa je bil žal prvi.

Zakaj žal? Ker je to definitivno ena boljših stvari, na katerih sem bil v življenju. Praktično nimam nobene pripombe čez nobeno stvar. Organizacija na najvišjem nivoju – od skorajda vojaškega varovanja, nadvse prijaznega in ustrežljivega press centra, stalnega SMS obveščanja medijev, pošlihtanih akreditacij,…, vse, vse, vse je bilo tako dobro uštimano, da skoraj ni verjetno. Vsaj ne v primerjavi s katerokoli prireditvijo pri nas.

Da izjemnega line-upa na vseh 20-ih floorih sploh ne omenjam. Da, 20 različnih prizorišč je bilo. Od čisto majhnih s trubači, ki prenesejo dobrih 100 ljudi, pa do megalomanskega Main odra in Dance Arene, ki na sebi z lahkoto zadržujeta okoli 60.000 ljudi.

Zaradi pestre izbire sem se kar težko odločal kam bi šel. Prvi dan sem si ogledal vse odre, naslednje dni pa sem se največ zadrževal na glavnem odru in v plesni areni.

Ker je vseh artistov preveč, da bi jih našteval in linkal (600+), bom izpostavil samo tiste, ki so me res navdušili: The Herbaliser, celotna ekipa Circo Loco, Overdrive, Korn, Gui Boratto, Richie Hawtin B2B Dubfire, Elemental, Kraftwerk, Moby, Etienne De Crecy, Sebastian Ingrosso B2B Steve Angello, Madness, Elvis Jackson, The Prodigy, Marko Nastić B2B Valentino Kanzyani, The Japanese Popstars in finale letošnjega festivala Green Velvet B2B Carl Cox.

Po besedah organizatorja se je v 4-ih dneh na Petrovaradinski trdnjavi izmenjalo okoli 200.000 različnih ljudi oz. okoli 80.000 na dan (večina nas je bila tam vse 4 dni).

Zaradi boljše preglednosti sem galerijo razdelil po dnevih, se pravi: 1. dan, 2. dan, 3. dan, 4. dan, za nameček pa sem pripravil še krajši pregled dogajanja na dance areni v filmčku.

Love is in the woods

Leto je naokoli in spet je bil na sporedu Woodshock. Zaradi novo zgrajenega prelepega golf igrišča v bližini moje hiše, kjer se je elektronski festival pod zvezdami odvijal do zdaj, so ga bili organizatorji prisiljeni premakniti drugam in zato se je letos zgodil v bližini vasi Dornberk v open-air diskoteki Zeleni gaj.

Za razliko od lanskih treh floorov, sta bila tokrat samo dva – na manjšem so se vrteli schranz “ritmi”, na večjem pa eksperimentalni techno približki. Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom to izrekel, ampak na schranzu mi je bilo najboljše, pa ne zato, ker bi bilo tam tako dobro, ampak zato, ker me je Jeff Mills, ki je kot glavna zvezda večera vrtel na glavnem odru, totalno razočaral.

Glasba, ki jo je vrtel Jeff, je bila še najbolj podobna kakšni iz sci-fi filmov B produkcije. Dejansko nisem vedel, za kaj se gre in v katero zvrst bi to lahko uvrstil. Preden sem šel dol sem si namreč pogledal nekaj njegovih live nastopov in prav vsi so mi bili super, tole včeraj pa…polom.

Tudi na splošno se mi je zdelo, da samo vzdušje festivala ni niti približno enako temu, kar je nekoč bilo. Woodshock pač mora biti v gozdu, kakor mu veleva že ime samo.

Še galerija.