Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Včeraj, dober dan po napornem Spring Breaku, sem bil spet v akciji v InBoxu, kamor je prišel legendarni Dave Clarke.

Čeprav sem prišel dokaj pozno, pa je bil klub še precej prazen, saj so (ponesreči?) po Facebooku objavili točen razpored nastopov DJ-jev. Drug razlog pa je najbrž kar prijetno zasoljena vstopnina, ki je na dan prireditve znašala kar 19€.

Za ogrevanje maloštevilne publike sta najprej poskrbela DJ Veztax in DJ Psiho, nato pa je malce po drugi uri zjutraj na vrsto prišel Dave, ki pa je imel pod sabo že dobro napolnjen klub, da se je lahko party razvnel.

Clarke je res mojster rolanja techno glasbe, saj jo zapakira na tak način, da v njej maximalno uživajo tudi tisti, ki jim taka zvrst glasbe ni najbolj pri srcu.

Za njim je prišel še Daniel Gloomy, ki pa je totalno razgreto množico peljal le še naprej in poskrbel za zaključek odličnega večera.

Fotk v galeriji je bolj malo, saj nam je slikanje Dave-a prepovedala njegova menedžerka, pa tudi žur je bil tako dober, da je fotkič večkrat počival med mojimi “plesnimi” elementi.

Še galerija.

Po dolgem času sem spet potoval s turistično agencijo Jupiter, tokrat na grški otok Krf, kjer se je dogajal spomladanski odmor oz. Spring Break.

Vse se je začelo v nedeljo zjutraj, ko smo z avtobusom krenili proti Benetkam, kjer nas je čakala dolga vožnja do Krfa.

Takoj po prihodu se je praktično začelo dogajati na polno, saj je bil prvi večer že na vrsti pena party. Čeprav temperature niso bile ravno poletne, pa to ni odvrnilo množice od kopanja v peni.

Naslednji dan zjutraj smo se odpravili proti peščeni Glyfadi, kjer so kljub slabemu vremenu naredili nepozaben žur. Dež je padal, strele so pokale, veter je pihal, mi pa smo noreli in plesali.

Zvečer je bil na vrsti glavni akter tega odmora – Global Deejays oz. tretjina te ekipe – DJ FLOw. Po začetnem ogrevanju v Jupiter baru, je v Montecristu FLOw naredil totalno hud žur, tako da je velika večina žurerjev ostala čisto do jutra.

Zadnji dan se je začel z dežjem, zato smo se nejevoljni odpravili proti pool partyju na Sidariju, kjer pa nas je čakalo veliko presenečenje – močno sonce. Sicer je bila voda še vedno malce hladna, vendar žur bi pa težko bolj uspel.

Zvečer smo se še enkrat zbrali v Jupitru in zapravili zadnje atome moči, nato pa se vkrcali na ladjo proti Sloveniji. Res nepozabno doživetje.

Še galerije pri meni: Pot proti Krfu, Pena party, Beach party, Global Deejays, Pool party, Final party, Pot proti Sloveniji., ter galerije na Facebooku (veselo označevanje / happy tagging): Pot proti Krfu, “Pregled” apartmajev, Pena party, Beach party, Global Deejays, Pool party 1/2 in 2/2, Final party ter Pot proti Sloveniji.

Bolano? Itak valda!

V ljubljanskih Križankah se je, kot vsako leto, spet zgodil dolenjski praznik – Cvičkarija. Lani sem šel tja bolj kot ne zaradi Elevatorsev, letos pa sem šel kar tako, ker se mi ni dalo biti doma.

Kot na vseh podobnih prireditvah, se je tudi tukaj zbralo ogromno mladine samo z enim namenom – dejmo se ga napit. Pred Križankami je bilo tako že cel dan živahno, ko pa se je začel koncertni del, pa je vse okoli in okoli Križank bilo preplavljeno z mladino s kozarci cvička v roki.

Najprej me je skrbelo, da bodo ti ljudje zaradi kar konkretne vstopnine (9€) ostali zunaj, saj se koncertni prostor kar ni in ni napolnil.

Program so letos začeli Otium, ki so igrali za nekaj svojih fanov znotraj Križank in za morje ljudi izven njih. Sledila je stara znanka Mama Manka s svojimi Rock Otočec fanti.

Bolj konkreten del so na drugem, nekoliko višjem in od luči oddaljenim odrom, začeli Zlatko in skrčena ekipa Optimistov. Kot že nekajkrat v zadnjem času, so me tudi tokrat navdušili, škoda le, da je bilo vse skupaj še precej prazno.

Sledil je Zoran Predin, ki je prvi dobival pravi feedback od publike, saj se jih je nabralo že dovolj, poznavanje tekstov pa jim je šlo prav tako odlično od rok.

Letošnjo Cvičkarijo so zaključili veliki Dan D, katerih novi komadi se že prijemajo med ljudmi, tako da je na vsakem koncertu več odziva s strani publike, kar jim da (vidno) še dodatnega zaleta, da naredijo res odličen koncert.

Še galerija.

Spet me je bilo videti v Orto baru, kjer se je včeraj v okviru Ortofesta zgodil koncert skupine I.C.E.. Pevko Renato sem sicer ujel na Viktorjih, kjer je nastopila v duetu z Zlatkom, ki sem ga ravno videl v Ortu in na Izštekanih, cele skupine pa še nisem videl v živo, zato sem rekel, da moram, da grem, da vidim, da slišim.

I.C.E. igrajo kakovosten pop-rock, v pomanjkanju svojih komadov (najbrž jih poznate po Na Liniji) pa posegajo po tujih hitih in priredbah le-teh, vse s ciljem pričarati čim boljše vzdušje na koncertu.

Na žalost so imeli včeraj kar nekaj tehničnih problemov, na katere pa so (žal) tudi stalno opozarjali. Potrebno je vedeti, da povprečni obiskovalec koncerta teh problemov sploh ne opazi, razen če ti opozarjaš nanje, zato se je v takem primeru najbolje vesti, kot da nič ni narobe.

Vseeno pa so naredili dober koncert in v skoraj razprodanem Ortu ustvarili odlično koncertno atmosfero, ter poskrbeli, da bom zdaj še bolj pozoren za njihovimi koncerti.

Še galerija.

Čeprav nisem nek znan medij, pa imam zato kar nekaj izkušenj z organizatorji, ki berejo moje kritične zapise in se naslednje leto bolj potrudijo. Tokrat žal ni bilo tako, saj se je od lanske prireditve Miss Športa vse skupaj še poslabšalo, pa čeprav je bilo to skoraj nemogoče.

Edina izboljšava v primerjavi z lanskim letom, je nekoliko več prostora za fotografe, ki pa smo si kar sami prinesli stole in si tako precej olajšali delo. Osvetlitev je bila obupna, praktično vsak meter odra (in pod odrom) je imel drugo luč in s tem drugo barvno temperaturo. To je onemogočalo nastanek slik “naravnih” odtenkov, saj je fotoaparat vedno zgrešil – bodisi v rdeče, bodisi v modre barvne odtenke.

Naslednja stvar so bili mikrofoni, ki večnima niso delovali, ali pa jih sploh ni bilo (zaradi česar je Samuel Lucas namesto treh, odpel samo eno pesem). Lahko omenim še totalno neusklajenost napovedovalcev in žirije, dejstvo, da je odrski tehnik doma pozabil stopničke, zaradi česar smo gledali še dodatno razvlečeni konec, pa je le še pika na i “odlični” organizaciji. Skratka vse skupaj na nižji ravni od povprečne vaške gasilske veselice.

Samih tekmovalk, ter njihovih polsekundnih pavz za fotografiranje pa sploh ne bi omenjal, saj ima večina s športom še manj povezave kot jaz.

Tudi imen vseh zmagovalk ne vem, povem lahko samo, da je naziv Miss Športa 2009 dobila Ajda Sitar.

Čeprav galerije najraje ne bi objavljal, pa sem vseeno pripravil kar obsežen izbor.