Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Na Luži 005 so bile prisotne tudi maske

Pred parimi urami je bilo na Krvavcu zelo pestro – odvijala se je namreč Luža 005. Za kaj gre? Vsako leto zadnjih 5 let (od tu 005) na Krvavcu pred Plažo naredijo bazen v snegu, kamor potem smučarji in boarderji skačejo oz. poskušajo presmučati celo lužo.

Zaradi zelo slabega oglaševanja vsako leto za Lužo izvem dan ali dva po tem, ko se zgodi, letos pa sem izvedel malce po tem, ko se je začela odvijati. Zato sem se podvizal in hitro odpravil na Krvavec. K sreči je event trajal dolgo, zato nisem nič kaj bistvenega zamudil.

Gre za brezplačen dogodek, katerega stroške v celoti krijejo prostovoljci in sponzorji, kar se je dalo videti po raznobarvnih transparentih na vsakem koraku. Kjub temu pa organizatorji niso pokazali nobenega razumevanja in jim očitno ni do brezplačne promocije njih in njihovih sponzorjev, saj mi niso želeli odobriti vstopa v bližino luže k akreditiranim fotografom.

Kljub vsemu sem se uspel prešvercati tja, da sem lahko sploh naredil kakšno sliko. Na začetku je bilo ljudi sicer ogromno, saj je bilo toplo in brez oblačka, a kaj kmalu se je začelo hladiti in temniti, prizorišče pa se je začelo prazniti.

Videli smo ogromno različnih trikov, nekaj sem eksperimentiral tudi sam. Da pa ne bo ostalo samo pri besedah, je tu ogromna galerija.

Bamboo Pen & Touch

Torej, kot mogoče veste, sem si včeraj v EPL končno kupil Wacom Bamboo. Grafično tablico si želim imeti pri svojem računalniku že od prvega dne, ko sem izvedel, da obstajajo.

Ni naključje, da se mi je kar naenkrat tako mudilo z nakupom. Dobil sem namreč izredno ponudbo iz Gung Ho! Recordings. Gre za založbo, ki zastopa The Japanese Popstars. Če se še spomnite, so slednji uporabili moje fotografije iz EXITa za potrebe albumske knjižice zadnjega albuma We Just Are: Live.

Čeprav zvenijo Japonsko, gre pravzaprav za 3 Irce, ki so ravno pred izdajo novega albuma. Ker so totalno navdušeni nad mojim delom, so želeli na novem albumu imeti izključno moje slike. Zaradi tega so me najprej povabili na Irsko, nato pa grem z njimi na turnejo po svetu. Cilj je narediti čim več norih fotk za noro ploščo, tako da Irska, here I come.

Ja, bil je lep prvi april.

Včeraj sem se odpravil v Trzin v studio aBox, kjer Neisha snema svoj tretji studijski album. Čeprav sem fante in dekle ujel po “naporni noči”, so bili vseeno veseli ter nasmejani in mi z rade volje pokazali kaj delajo. Tretji studijski album je prav tako posnet pod taktirko Dejana Radičevića, komadi in teksti so večinoma Neishini, bas bo odšpilal Anže Langus Petrovič – Dagi, kitaro Aleš Marjetič, bobne Boštjan Gradišek, sem ter tja pa se bo pridružil še kakšen gost.

Več si lahko ogledate v videu, kjer lahko tudi prvič ekskluzivno prisluhnete nekaterim svežim melodijam:

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=46gYOCOaSJQ&hd=1[/youtube]

Za dodatno popestritev pa je tu še galerija.

Dobitnik Viktorja za življensko delo - Dragan Bulič

Pred parimi urami so v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma podelili Viktorje za leto 2009.

Večer je povezoval Tadej Toš, ki se je odlično izkazal. Sicer je govoril veliko počasneje in manj sočno, kot ponavadi, a vseeno je spustil kar nekaj dobrih. Vrhunec večera definitivno fora s Petro Majdič.

Poleg Tadeja smo, tisti prisotni v živo, med odmori gledali še Boštjana Gorenca – Pižamo, ki se je izkazal s svojim best-of stand-up materialom. Na odru se je pravzaprav zvrstila velika večina slovenskih stand-up komikov, ki bodo s svojim humorjem očitno končno segli v srca vseh Slovencev.

Poleg humoristov je večer popestrila tudi vedno izvrstna plesna skupina Maestro.

Kdo vse je kaj dobil najbrž že veste, če ne pa lahko te informacije izveste drugje, jaz bom le izpostavil dobitnika nagrade za življenjsko delo – Dragana Buliča. V svojem govoru je ubesedil moje misli glede slovenskega glasbenega okusa. RESPECT!

Še ogromna galerija.

Razgreta Monika

Včeraj se je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani ponovno zgodilo pijančevanje primorske mladine aka. Mortadeljada 2010.

Vsako leto pridem na Mortadeljado kakšno uro kasneje, a vendar vsakič pridem v skoraj povsem prazno halo, saj Primorci očitno ne zahajajo na koncerte pred 23. uro. Letos je bil line-up sicer zelo kratek – sestavljen samo iz 4-ih bandov, kar je ob prej omenjeni naravi Primorcev povzročilo začetek koncerta Big Foot Mame pred pol prazno dvorano.

Za ogrevanje so sicer poskrbeli Nervous Stompin’, za katere prej še nisem slišal, a jih bom sedaj gotovo bolj zapazil, saj imajo zelo zanimivo glasbo.

Pričakovano so največje navdušenje povzročili Elvis Jackson, ki te s svojo izredno energijo navdahnejo , ne glede na to, kakšno glasbo poslušaš. Večkrat sem že povedal, da so njihovi koncerti must-see in to pravim tudi zdaj.

Dogajalo se je tudi v šotoru, kjer se sicer niso odločili katero zvrst bi vrteli saj so prav vsi DJ-ji nihali od housa pa do minimala.

Za konec še pestra galerija ter filmček.