Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Tomi Meglič (Siddharta)

Včeraj sem se spet potikal ob morju, tokrat zaradi koncerta radia Capris, ki vsakoletno na Bonifiki priredi nepozabno doživetje – gre za primorsko varianto Pozdrava poletju.

Koncert so začeli primorski mladci noom8, ki imajo malo pomešane vloge spolov v bandu. Vokal je tako moški, obe kitari pa preigravata ženski. Če je na prvi pogled izgledalo malce čudno, pa so mi prav kmalu dokazali, da vejo, kako se stvari streže. Še najbolj pa me je presenetila simpatična punca na PRS-ki, ki res ve, kako se stvari streže.

Sledili so HeaveniX, ki so delovali povsem bledo…kot nek cover band, pa čeprav so jih napovedali kot ohinsplohinnevemkajševse band.

Naslednji so bili Sons, katerih komad Shiora je bil kaki 2 leti nazaj manjši poletni hit. Ne vem zakaj, ampak delovali so mi nekako bledo…, brez tiste udarne energije, kot sem jo od njih pričakoval.

Sledil je Primorcem znan, a meni povsem neznan, Rudi Bučar. Fant igra stare istrske komade v novi preobleki. Vsekakor zanimivo, a zaradi mojega popolnega neznanja italijanščine je šla večina komadov mimo mojega ušesa. Je bilo pa po publiki videti, da je fant odlično opravljal svoje delo.

Ko pa se je dan končno prevesil v temo, pa so prišli Tabu, da začnejo žur, tako kot je treba. Kljub odsotnosti Marjana na (akustični) kitari, so zbrano publiko maximalno razgreli – na njihove komade enostavno ne moreš biti pri miru. Pa brez veze, da zgubljam besede, jasno, da je bilo NORO.

Nato so prišli Dan D, ki so očitno spet prešaltali na plastificirano playlisto¹, kljub temu pa se je publiki trgalo, kako tudi ne, saj svoje komade v živo odšpilajo še boljše, kot na plati.

Predzadnji je prišel Vlado Kreslin, ki skupaj s svojimi Malimi bogovi vsakokrat vžge – tako pri mladih, kot pri starih. Ni da ni.

Nato pa je prišel (na žalost) najbolj pričakovan band večera – Siddharta. Saj so dobri in vse, samo s tako aroganco, kot jo izvajajo, bi jih osebno samo nekam zaprl do streznitve. Njihova ekipa je bila npr. precej večja od ekipe Radia Capris. Da res pretiravajo, naj povem, da imajo tam enega zato, da da Primožu kitaro na rame, ker je sam očitno prelen, da bi se sklonil pol metra. Sicer pa so naredili odličen šov…iz preprostega razloga – igrali so večinoma stare komade. Bilo je tako dobro, da sem še jaz pel zraven, vendar arogance jim ne morem odpustiti nikoli.

Sam koncert je bil res odličen, sploh nimam kaj za skritizirati, kar je (pri meni) redkost. Torej manjka samo še eno – galerija.

1. če izraza ne poznaš, malo pobrskaj po tem blogu za Dan D [↩]

Včeraj sem bil prvič v življenju na Cvičkariji, vendar ne kot udeleženec enega večjih pijanskih praznikov pri nas, ampak službeno. Že ko sem prišel pred Križanke, je bilo tam vse polno pijane mladine, večinoma dolenjskega porekla, ki je popivala še zadnje litre pijače, preden se odpravijo v notranjost Križank.

Prvi so nastopili mladi D’neeb, ki so se odrezali zelo solidno, moram reči, da so me prav pozitivno presenetili.

Sledili so ponovno združeni Elevators – skupina, ki jo sestavljajo Sergej Randzelovič – RunJoe na bobnih, Jani Hace (Siddharta) na basu, Davor Klarič (Šank Rock) na klaviaturah in Robi Pikl (Magnifico, Neisha) na kitari je (svojim izkušnjam primerno) naredila nepozaben prispevek. Komaj čakam plato.

Nato je bila na vrsti (že malo pozabljena) skupina Društvo Mrtvih Pesnikov, ki bo v naslednjih dneh izdala nov album Vojna in mir. Naredili so super vzdušje, vendar pa razen nekaterih fanov ni skoraj nihče poznal besedil…dokler niso prišli na vrsto vsem znani hiti (Me že ma da bi te, Rabm’, 25,…), takrat pa je po celih Križankah završalo.

Zadnji (od napovedanih) na Cvičkariji pa je bil Vlado Kreslin. Zaradi super akustike Križank (in švohotnega ozvočenja) je bila marsikdaj množica glasnejša od Vladota. Pripeljal je tudi goste – skupino Lorellai (se napiše kako drugače?), s katero je skupaj zapel en komad.

O obupni organizaciji za PRESS ne bom izgubljal besed, lahko le povem, da bi brez mojih zavajalskih sposobnosti ostal zunaj ograde, saj fotografi (na papirju) nismo imeli pravice priti pred oder ali v zaodrje, kar je enostavno šokantno.

Tudi osvetlitev ni bila ne vem kaj, vendar nam je lučkar na vsake toliko naklonil malo lepe svetlobe, tako da se je dalo z iskanjem trenutkov narediti nekaj pametnega. Še galerija.

Kot veste, so včeraj v Cankarjevem domu spet podeljevali Viktorje, tokrat za leto 2007. Sidraša prireditve sta bila Igor Bračič in Jure Karas, bolj poznana kot Slon in Sadež. Kdo je kaj dobil in kdo vse je bil nominiran, si lahko ogledate pri Hadu, sam pa bom povzel lastne vtise.

Že ko sem prišel v CD, je bilo smešno kako so nas fotografe prepustili kar same sebi na koncu rdeče preproge. Takšni kot s(m)o, si vsi želimo fotke, zato ni bilo redko, da je tisti, ki je po preprogi prišel, težko prišel mimo “fotografskega zidu”.

Ko sem prišel v dvorano, pa sem videl, da je to to – končno tudi na naših TV postajah intelektualni humor. Malo bolj nespretni so bili podeljevalci, ki jim nekako ni uspelo izpasti smešen. Lucija Ćirović je npr. uporabila fore iz njenega Standupa, Jože Potrebuješ je nujno moral narediti reklamo za svojo oddajo, Jure Ivanušič ne bo nikoli rockstar, ne glede na to koliko se trudi, Domicelj je vžgal čisto mimo, Neisha je izgledala kot bi jo ravno vrgli iz postelje, Jonas ni ponudil nič novega,… Edini, ki je naredil kolikor toliko dobro podelitev je bil 6 Pack Čukur – jedrnato, duhovito, zanimivo.

Med prireditvijo smo videli tudi glasbene nastope, ki so bili vsi po vrsti izvrstni. Omar je naredil super akustično izvedbo novega komada, vse v stilu – tako komad, kot outfit in tudi plesalci. Big Foot Mama je poklicala Slaka, da so skupaj iz obupnega komada naredili nekaj najboljšega – nekaj, kar se lahko kosa s Siddhartino priredbo Od višine se zvrti. Plestenjak pa je z ogromnim zborom na odru dodal globino svoji pesmi. Katie Melua je pa pač Katei Melua – no comment needed.

Kar se tiče Igorja in Jureta, pa bi težko bilo boljše. Super skeči, super ideje, super izvedba, skratka odlično. Z lahkoto sta zatrla tudi Ladov in Juretov poskus biti smešen z nizkimi forami (sry, fore o bosancih pač niso smešne, ampak so dokaz, da vama zmanjkuje idej in je treba posegati po vaških forah). Super je, ker so jima pustili, da se spravita tudi na politiko – komercialna vs. nacionalna TV je eden boljših skečev vseh časov na naših televizijah.

Po mojem mnenju torej najboljši Viktorji do zdaj, boljši celo od prvih Zrnecovih, ki so dejansko bili zelo kvalitetni v primerjavi s tem, kar (na žalost) počne zdaj. Škoda je tudi, ker je razumevanje humorja v Sloveniji tako nizko, da veliko gledalcev v dvorani sploh ni dojelo skečev, kaj šele fenomenalnega Predinovega pripovedovanja vica o treh kamelah, ki ga pred TV-ji žal niste videli. Pohvale pa si zasluži tudi bend Xplozion (hvala komentatorjema), ki je ves čas prireditve z Acapella efekti spremljal prireditev.

Za konec le še povabilo v galerijo v upanju, da to ni zadnji dogodek take vrste.

Ker se mi trenutno mudi na delo, bom objavil kar malce modificiran članek s strani Impro lige.

Tudi druga tekma velikega finala sezone 2006/07 je prinesla infarktno končnico in najmanjšo možno točkovno razliko med ekipama. Branilci naslova Modro nebo so uspeli ubraniti napad in prednost ene zmage ekipe Veselička in so z rezultatom 8 : 7 izenačili izid v zmagah. Novega (starega) vseslovenskega improvizacijskega prvaka bomo tako dobili na tretji tekmi finala 24. junija 2007.

Za vas so pripravili tudi vmesno sprotno reportažo, ki so jo tisti najbolj zavzeti bralci lahko spremljali tudi v živo preko naše spletne strani. Tu najdete odgovore na to, kakšni so bili izzivi, zakaj so improvizatorji ubijali, kakšno vlogo so pri vsem imeli Indijanci in kaj je na tekmi Impro lige počela Siddharta. Sicer pa kmalu obljubljajo nekoliko obširnejšo reportažo.

Omeniti je potrebno še izziv Modrega neba, kjer so morali improvizatorji promovirati svoj produkt. Tokrat Veselička enostavno ni imela konkurence, saj je Napo pač profesionalni oglaševalec butastih produktov, zaradi česar mu je bil izziv pisan na kožo. Po minuti in pol smeha, sem iz žepa vzel telefon in posnel nekaj za silo. Zvok je slab, je pa vseeno smešno 🙂

V nedeljo, 24. junija 2007, pa bo ob 19:00 še zadnja tekma in sklepno dejanje letošnje sezone. Prav lepo povabljeni, upam, da se vidimo. Tokratna galerija in pa prvi finale.

P.S.: Po novih galerijah se lahko (enako kot po starih) premikate tudi s smernimi tipkami tipkovnice. 😉

Koncerti skupine Slon in Sadež so res koncerti, ki jih lahko vidite 100-krat, pa jih boste hoteli še enkrat. Ne zaradi glasbe same, vendar zaradi samega nastopa. Takšne komunikacije s publiko ni nikjer drugje. Jure Karas (Slon) in Igor Bračič (Sadež) nastop začinita z neštetimi šalami med skladbami.

Včeraj so nastopili v sklopu Orto festa, ki poteka od prejšnjega petka naprej v Orto Baru v Ljubljani. Največ šal je včeraj padlo na račun odebeljenega benda (Siddharta), na željo publike sta zaigrala komad od Čukov, največja “fora” pa je bila, da so igrali izštekano. Kitare so bile akustične, s kontrabasom so zamenjali bas, s harmoniko pa synth. Vzdušje je bilo v povsem polnem Orto Baru odlično.

Skratka, če jih kje zasledite, pojdite obvezno čekirat, ne bo vam žal niti tolarja (oz. centa?).

Pa še galerija.