Danes sem med googlanjem praktično ponesreči naletel na Kristijanov post, kjer sem med komentarji našel Mitjevega (na sliki zgoraj), ki me je malenkostno presenetil. Kristijan je z bloga komentar žal zbrisal (čeprav ne vem zakaj), zato sem ga objavil kot sliko.

Da že na začetku izrazim moje stališče glede kritik – sem VEDNO odprt do konstruktivnih kritik, ki so mi dane v živo, na blogu, na Facebooku,…, kjerkoli, kjer vem kdo mi kritiko daje. Najbolj pa sovražim kritike anonimnežev, ki (večinoma) sploh ne vedo, kaj govorijo, le ne prenesejo, da je kdo na kakršenkoli način boljši in je deležen večje pozornosti od njih samih, po domače rečeno – so mu fouš. Prav kritike pa so tisto, kar me žene naprej, da delam bolje, da poizkušam narediti stvari drugače,… Kritike so izrednega pomemena, saj, kot pravi popularen rek med fotografi: “Od pohval samo ego raste“.

Mitja je med drugim zapisal: “…fotografije v slogu Mihe Rekarja, ki, mimogrede, že 2 leti dela isto in ne naredi nič novega, so namenjene za domačo uporabo, jih ne bi imenoval reportažne fotografije, tehnično so pa žal kot bi slikal s kompaktom za 150 €…” in “…poiskati si moraš pravi zgled, ne Mihe Rekarja in podobnih fotografov, zgled išči pri pravih fotografih…”.

Prvo kot prvo se mi ne zdi, da bi že dve leti počel isto, saj sem bil takrat izključno koncertni fotograf, zdaj pa pokrivam evente praktično vseh vrst. Tudi same fotografije, ki jih zajemam zadnje čase, se mi zdijo povsem drugačne od tistih izpred dveh let in več. Sam pri sebi mislim, da se stalno učim in izboljšujem, vse izključno iz prakse.

Če pod “pravega fotografa” misliš fotografa s takšnim profesionalnim nazivom, potem to res nisem, saj sem se vsega kar znam naučil s prakso na terenu ter od drugih fotografov. Nimam nobene teoretične podlage ali kakršnegakoli tečaja, žene me samo ljubezen do fotografije kot hobija, ki mi pobere največ časa, denarja in resursov. Sem ljubiteljski fotograf, ki svojih storitev niti slučajno ne nudi kot profesionalne. Moje izobraževanje namreč poteka v povsem drugi sferi – IT.

Mitja, lepo bi te prosil, če se mi lahko predstaviš, mi poveš kdo si, da se lahko dobiva ob kavi (ali kakšni drugi pijači) in mi poveš, kaj te na mojih fotografijah moti ter kako bi jih lahko izboljšal. Kot sem rekel, sem izredno odprt za kritike. Le za anonimne pa ne!

Fenomenalna pevka Mojca

Skupina Obduction se je po dolgih letih obstoja končno odločila izdati plato, ki so jo naslovili Fingerprint. K izdaji plate obvezno spada še promocijski koncert, ki se je včeraj zgodil v Orto baru. Če skupine ne poznate, pa vam njihovo ime zveni znano, naj vam povem, da so prav oni aktualni zmagovalci festivala Newcomer v Gradcu.

Ob mojem prihodu je bil Orto še precej prazen, zaradi česar sem se malo ustrašil za koncertno vzdušje, vendar je strah hitro minil, saj se je kasneje plac kar dobro zapolnil, ob koncertu pa je bilo že prav noro.

O samem koncertu in plati ne bi izgubljal besed; oboje je vrhunsko, če vam je tak stil glasbe vsaj približno všeč, zato res priporočam v poslušanje in nakup.

Z vidika fotografije so imeli Obduction izredno (ne)srečo, saj sem ravno včeraj prejel dolgo pričakovani Canon 5D II. Posledice tega so bile absurdne: lovil sem se z nastavitvami (ISO sem sedaj brez težav potegnil na 6400 in iz Orta dejansko ustvaril super osvetljen koncertni prostor), lovil sem se s postavitvijo gumbov (ki je malodane zrcalna tisti iz 20-ke), lovil sem se z menuji (ki so ekstra šajni in totalno nelogično postavljeni),…, vendar, ko sem enkrat zadevo vsaj približno pogruntal sem bil totalno šokiran, kaj vse se da v Ortu narediti brez fleša.

Upam, da bodo vam fotografije vsaj pol toliko všeč, kot so meni: galerija.

Tokac

Tudi letos se je v Kranjski Gori zgodil X-plosion of fun oz. poslovenjeno X-plozija zabave, ki je bila tokrat (celovito gledano) najboljša od vseh.

Če so se organizatorji predlani dobesedno delali norca iz novinarjev in fotografov in so lani to malenkostno popravili, so se letos pokazali v povsem novi luči. Število različnih zapestnic so uspeli znižati na “samo” 4, na vse prehode so postavili enega, največkrat pa kar po dva varnostnika, ki sta imela na preglednem papirju točno obkljukano, koga lahko spustita in koga ne, povečali so VIP in vanj spustili tudi PRESS,…, skratka vse je bilo tako kot mora biti.

Na papirju je letošnji X-plosion izgledal precej bedno – Dan D in pa nek DJ Gadjo, ki je nekoč naredil en hit, zato sem pričakoval bolj skromen obisk, a vendar sem bil že ob prihodu tja prijetno presenečen s precejšnjo množico, ki se je tam že zbrala.

Po bingotu, žrebu številk za slalom in razglasitvi najboljših smučarjev med slovenskimi glasbeniki, je imel live performance Slo Music Ski Team Band, katerim so pomagali razni slovenski glasbeniki, med njimi: Manca Špik, Alya, 6 Pack Čukur, Piđi, Matjaž Jelen,…

Sledili so Dan D, katerih naloga je bila predstavitev nove plošče. Le-ta se v živo sliši precej, precej, PRECEJ bolje, kot na posnetkih. Razlog za to je samo en…v živo je vokal postavljen spredaj, na plati pa so ga porinili daleč nazaj, da se ga komaj zazna. Prikazali so nam izjemen šov, ki nikogar ni mogel pustiti hladnega.

Nato pa je prišlo zame največje presenečenje večera – Gadjo. Set je začel ravno s svojim najbolj znanim komadom So Many Times, potem pa ga je odnašalo v prav vse elektronske vode in vsak naslednji komad je bil še boljši od prejšnjega, skratka tip je prikazal izjemen performance in totalno razvnel tam zbrano publiko.

Ob polnoči se je dogajanje iz glavnega odra preselilo v šotor čez cesto, kjer je potekal t.i. after party z DJ Sylvainom, ki pa je že tako ali tako znan po nepozabnih partyjih.

Žal sem moral oditi predčasno, saj me je čakalo zgodnje vstajanje in vzpon ter delo na Kališču, ampak vseeno lahko rečem, da je bila letošnja X-plozija zabave najboljša do zdaj. Se vidimo naslednje leto!

Galerija.

Mišo Kontrec - pevec in violinist skupine Langa

Včeraj se je v InBoxu zgodil koncert t.i. moralnih zmagovalcev letošnje EME – skupine Langa in Mance Špik.

Obisk je bil žal bolj skromen, faktorjev za to pa je najbrž več. Prvi je gotovo precej visoka vstopnina 15€ oz. 17€ na dan koncerta, drugi pa totalna različnost glasbe, ki jo izvajajo Langa, ter glasbe, ki jo izvaja Manca.

Koncert so najprej začeli Langa s ogrevalnimi ciganskimi ritmi, ki pa vseeno niso priklicali množice bližje. Nato pa je prišla Manca, ki je stopila kar preko ograje med publiko in tako razvnela žur.

Prišel je še skupen komad, ki je med publiko najbol vžgal, saj je vsem znan z letošnje EME. Langa so imeli nato nekoliko lažje delo, saj je večina publike že pristopila bližje k odru in tako precej olajšala tok koncerta.

Ker nisem preveč pristaš ciganske glasbe, sem zato kmalu odšel, ob mojem odhodu pa je v InBoxu še vedno norelo.

Še galerija.

Sharam na začetku svojega seta

Včeraj je v fashion klubu Vertigo v Ajdovščini nastopil Sharam (najbolj znan kot del dvojca Deep Dish). Sharama sem že videl na lanski DiscoNautici, kjer me je totalno navdušil, zato sem se včeraj moral udeležiti tega eventa.

Planerji so se malce zafrknili, saj so event postavili ravno na dan, ko se v Sloveniji največ dogaja – pustno soboto. Ne samo, da so bila povsod pustovanja in razna rajanja, tudi vsi ostali klubi so včeraj organizirali velike dogodke, kar je močno vplivalo na udeležbo na zabavi, svoje pa je dodala kar precej zasoljena vstopnina 25€.

Glasba je bila čez cel večer vrhunska; za ogrevanje publike je najprej poskrbel Eddie F, nato pa se je, malce po drugi uri, na mesto DJ-ja povzpel Sharam, ki je kljub maloštevilni publiki, le-to uspel spraviti do vrhunca.

V Vertigu sem bil prvič, zato sem bil precej razočaran, ker je bilo premalo ljudi, da bi videl cel klub. Lokal je namreč narejen tako, da je z zaveso ločen na dva dela, tako da se lahko party totalno razvname še preden je klub sploh poln.

Drugače me je klub zelo navdušil, saj je vse tako kot mora biti. Kvaliteten zvok, dobra osvetlitev, zanimiva dekoracija, izredno prijazen in skuliran staff,…, skratka res super, zato komaj čakam, da bodo imeli spet kakšen zanimiv event, da bom ponovno imel razlog da grem dol.

Za konec le še galerija.