Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Šarić pogleduje navzgor

V KUDu France Prešeren smo včeraj otvorili novo sezono StendApa. Zaradi velikega zanimanja, so namesto ene organizirali kar dve predstavi – prva ob 20-ih in druga ob 22-ih.

Začel je Vid Valič, ki je, kot se za glavnega organizatorja spodobi, povezoval predstavo in nastopal tudi največ časa od vseh treh. Praktično cel nastop je sestavil iz povsem novih skečev, ponovil se je le pri legendarnem skeču mrtvi starši vs. posušen kaktus.

Naslednji je bil Boštjan Napotnik Napo z alter egom MC Ulica, ki nam je razložil osnove street rapa in kako moramo zavračati izdajalce (tiste raperje, ki izdajajo albume). Malenkost kasneje se je Ulica preoblekel nazaj v Napota, ki je prav tako raztural s povsem novimi forami (MarJeTa Tič Vesel ipd.).

Sledil je gost iz Hrvaške, ki sem ga na tem blogu že večkrat pohvalil – Ivan Šarić. Tudi on je pripravil povsem nove skeče, ki so v publiki povzročali smejalne bolečine v trebuhu in njega bližnji okolici.

Še krajša galerija za vse, ki vas tam ni bilo.

Simpatični Sanja in Ula v razigranem pogovoru

V prenovljeni Festivalni dvorani se je včeraj odvijala prireditev Femme Fatale v organizaciji Delo-Revije oz. bolj natančno revije Eva.

Povabljence smo najprej pričakali na rdeči preprogi, kjer so kasneje stopale letošnje kandidatke za fatalko leta: Ula Furlan, Ota Roš, Nuška Drašček, Sabina Remar, Bernarda Žarn, Iris Mulej, Bojana Nenadović Otrin, Erika Žnidaršič in Nuša Derenda. Med kandidatkami je bila še Mojca Rode, ki pa se prireditve zaradi športnih aktivnosti v Italiji ni mogla udeležiti.

Fatalke so pripeljali v novem Chevrolet Aveu, ki ga je zmagovalka dobila v uporabo za eno leto. Že to, da se na taki “gala” prireditvi za sponzorski avto znajde nek korejski šit je precej čudno, da pa ga zmagovalka ne dobi v trajno last, ampak samo za eno leto, je pa naravnost idiotsko.

Ko sem odšel v Festivalno, sem bil kar malo presenečen – nobenih miz, nobenih stolov, na odru pa radijska “kabina”. Vsi so bili primorani stati, vključno s fatalkami. Seveda se je 99% žensk obulo prireditvi primerno (visoke pete), zaradi česar je bilo res žalostno gledati, kako so se noge dobri dve uri mučile v tistih čeveljčkih.

Festivalna dvorana je res lepa, sploh so mi všeč luči na steni, ki spominjajo na Philips LivingColors – v momentu lahko zamenjajo barvo in intenzivnost barve, ter s tem spremenijo “look & feel” celotnega prostora.

Fotografov nas je bilo 4532456236-krat preveč, kar se je izkazalo za posebej zanimivo pri skupinskih slikah, ko je kar naenkrat kakšen n00b skočil pred nas, ki se zavedamo, da vsi rabimo tisto fotko, zato se tako tudi obnašamo.

Nagrado je lanski fatalki Nini Ivanič odvzela Bernarda Žarn in ob tem prejela še precej veliko umetniško sliko, ki je prav gotovo nastajala kar nekaj časa, kar dokazuje, da so rezultati takšnih prireditev znani že veliko vnaprej.

Galerija.

Magnifico

Bruc 06 je bil prvi večji koncertni festival, katerega sem se udeležil s svojim fotoaparatom. Leto kasneje na prireditvi Bruc 07, sem bil malenkost razočaran z organizacijo Temme-X, letos pa so me še bolj razočarali. Res nerad pljuvam po občasnem delodajalcu, vendar tokrat žal ne gre drugače.

Če začnemo na začetku – okrasitve je vsako leto manj, prav tako je vsako leto manj luči. Na obeh odrih smo se fotografi soočali s pomanjkanjem svetlobe, sploh na drugem odru je bila tema. Ko sem se odpravil do lučkarja in mu kar se da lepo rekel, naj da prosim malo več front lighta, ker imamo fotografi temo, me je pametnjakovič lepo pogledal in mi izrekel (citiram) “Sej maš fleš!”. Takšni lučkarji pač ne bi smeli delati na podobnih prireditvah.

Naslednja stvar je zvok – na tretjem (elektronskem K4) odru je bil (zaradi neprimerne dvorane) že vsa tri leta porazen zvok, ampak vsaj direktno pred odrom je bilo prejšnja leta v redu, letos pa je bil tudi tam krš. Da ne omenjam glavnih dveh odrov, kjer bi zvok lahko primerjali z vlečenjem krede (ali nohtov, kar vam je hujše) po tabli.

No, pa bodi dovolj o tem; na prvem odru so nastopali Rockheads, ESF, Omar, Pushluschtae, Trkaj, Magnifico in Šank Rock, na drugem noom8, The Tide, Gušti in Polona, Niet, Elvis Jackson in Kingston, na elektro odru pa so vrteli Rydel, Blasch, EB King, Schrauff, Bizzy ter britanski Kenny Hawkes.

Vzdušje je bilo odlično, srečal sem (kot ponavadi na podobnih festivalih) kup ljudi, s katerimi se že dolgo nismo videli, vendar je kljub temu splošen vtis zaradi zgoraj naštetih dejstev slab.

Še galerija.

Juš kot fotr bosanc

Včeraj se je sklopu festivala Goli oder prilagodila tudi Impro liga, zato nismo gledali naslednjega kroga kvalifikacij, ampak improvizacijsko predstavo priljubljene nadaljevanke Skrivnostni otok oz. originalno Lost, izvirno poimenovano Otok.

Predstava je bila razdeljena na pet delov, v prvih štirih smo gledali flashbacke – v vsakem delu od enega igralca, v zadnjem delu pa smo gledali flashforwarde vseh skupaj, pred vsem tem pa smo lahko videli še povzetek “prejšnje sezone”.

Takšna zasnova in “zanimivi” predlogi gledalcev so naredili celoten spektakel totalno zakompliciran in se tako maximalno približali originalni seriji, kjer nihče več točno ne ve, zakaj se gre.

Nastopali so izvrstni igralci Jan Hrušovar, Igor Bračič, Jaka Šubic, Luka Korenčič in Juš Milčinski, kar je tudi glavni razlog, da je predstava uspela tako kot je.

Naslednjo nedeljo pa bodo spet na sporedu kvalifikacije, ki bodo dokončno odločile katera od ekip se bo pomerila v eliti izbranih v veliki Impro ligi. Vabljeni!

Še tokratna galerija.

Otroci so lahko tudi kaj narisali

Včeraj se je v sklopu Šoufesta ob kavarni Tromostovje zgodilo nekaj za najmlajše, ki bodo nekoč (najbrž) postali študentje.

Malčke je najprej s kitarsko spremljavo zabaval Boris Kononenko, ki jim je stalno dajal neke pripomočke, s katerimi so popestrili samo predstavo.

Boris je imel dobri dve uri programa, potem pa so na oder prišli T Angels, bolj znani kot Turbo Angels. Na njih sem od nekdaj gledal le kot na kopijo Atomik Harmonik, pa če tudi so z nekaterimi komadi že dokazali, da jih presegajo, so mi bili vedno le kopija. Saj veste, ni važno kako dober touchscreen telefon naredi Nokia, SE, HTC,… vedno bo vse le kopija iPhona.

Včeraj pa so mi pokazali, kako zelo sem se motil – Maša, Marjetka, Raay in Dejan so mi vsi po vrsti dokazali, da imajo močno glasbeno podlago in da se izvrstno ujamejo v večglasnem petju. Po (moji osebni) kvalitetni lestvici so preskočili praktično vse slo skupine.

Zdaj samo upam, da bodo kot T Angels tudi naredili kakšen speven zajeban pop komad, kjer bodo to svoje znanje pokazali tudi ostalim.

Še galerija.