Včeraj se je na Glavnem trgu v Kranju udarno začel letošnji Teden mladih.

Na otvoritvenem koncertu je najprej prepevala Rebeka Dremelj, ki je zabavala bolj osnovnošolske generacije. Zapela je tistih par svojih komadov in precej priredb tujih komadov in s tem povsem zadovoljila svojo publiko.

Drugi so na oder prišli Karma, ki se v Kranju najbrž počutijo kot doma. Publika jih je, po pričakovanjih, sprejela več kot odlično, saj so prepevali in poplesavali na prav vse njihove komade. Vzdušje je bilo enkratno, pa čeprav taka glasba ne paše ravno v moj standardni izbor.

Najbolj pričakovan nastop včeraj pa je bil prav gotovo nastop Magnifica. Nastop je bil več kot odličen, taka glasba zaigrana v živo te napolni s toliko energije, da skoraj ne rabiš spanca. V začetku je Magnifico, podobno kot na X-Plosionu, preigraval novi album Grande Finale, kasneje pa je prišel na svoje stare hite, ki pa so še vedno tako udarni, kot le maloštevilni slovenski komadi.

Kar se tiče glasbe, zvoka in ostalih, s tem povezanih stvari, je včeraj vse super štimalo. Zataknilo pa se je pri lučkah (spet). Luči sicer niti niso bile tako slabe, a kaj, ko jih lučkar ni znal izkoristiti. Ne vem, če je front luči kdaj spustil čez 20%. Žalostno je, ker so zaradi tega bili nastopajoči v skorajšnji temi in nihče od fotografov, ki radi delamo brez bliskavice, ni ustvaril preveč dobrih slik.

Pri Karmi je recimo pri enem komadu kar ugasnil vse luči. To pri več kot enournem nastopu niti ne bi bilo tako hudo, a kaj, ko so si v organizaciji TM letos zamislili fotkanje omejiti na 3 komade/skupino. Osebno tovrstno omejitev povsem podpiram, če gre za koncert svetovnega, ali veleslovenskega formata, a pri brezplačnih prireditvah se mi to zdi povsem odvečno in skrajno moteče pravilo, ki ne pripomore k ničemur drugemu, kot slabi volji fotografov.

Imam srečo, da sem si čez leta nabral toliko vezi, da sem lahko vsaj pri Magnificu slikal brez omejitve. Žal pa sem še pred koncem koncerta odšel, saj sem se hotel vsaj malo naspati za današnji naporni dan.

Še galerija.

Včeraj se je na štadionu Ilirija zgodila že 11. Škisova tržnica. Za razliko od lani, je bilo letos odlično vreme cel dan, kar je prispevalo k enkratnemu vzdušju in ogromni količini popitega alkohola ljudi.

Tokrat so nas organizatorji izolirali od bekstejđa in nam dovolili slikati samo po 3 komade/band. Ne vem zakaj je slednje postalo standard zadnje čase. Prav na vseh prireditvah uturijo to v pravilnik, pa še sami najbrž ne vejo čemu to služi. Režim je bil precej strožji kot lani, saj nismo smeli praktično nikamor. Hvala bogu obstajajo tudi slovenski varnostniki, saj se je z ostalimi ni možno zmeniti nič. Kot bi govoril kamnu.

Prireditev je bila drugače odlično organizirana, vse je potekalo po točno začrtani časovnici, vsak je točno vedel kje mu je mesto in kaj mora tam delati. Varnostnikov je bilo več kot preveč, praktično si jih srečal na vsakih 5 metrov.

Poskrbljeno je bilo tudi za vse glasbene okuse; na glavnem odru so se zvrstili: Funky Morning, Ruiz, Orlek, Elvis Jackson, presenečenje (Stroj Machine), Big Foot Mama in Zmelkoow, na elektro odru pa: Roots In Session Sounds, Zeds, K’Pow, Fu in JAMirko & Pier.

Edina slaba stvar (poleg tistih glupih varnostnikov) so bili The Stroy. Obožujem jih, hvalim jih,…res so mi TOP, vendar včeraj so jih pa zaj***li. Postavili so jih na sredino prizorišča, 10m nad travo. Če ste jih že kdaj videli v živo, potem veste, da je zadeva glasna kot sam hudič. Včeraj pa, zaradi izredno slabe akustične pozicije, ni bilo nič. Če si bil zraven, če si bil gor, če si bil daleč, nikjer se ni slišalo prav nič. Samo neki odmevi, ropot, nobene melodike in glasnosti, ki sem jo pričakoval. Res škoda.

Bil sem samo na večernem programu, zato popoldanskih slikc nimam. Galerija.

V soboto na Newcomer festivalu, včeraj pa na ŠOUROCK festivalu. Razlika? OGROMNA!

Že takoj se vidi razlika v odnosu do mladih bandov. Če so v Avstriji skrajno prijazni in hočejo bendu le najboljše, je pri nas ravno obratno. Dokler nisi znan nimaš nobenih pravic in si enakovreden lokalnim pijančkom, ki se po naključju primajejo na koncert.

Na vseh normalnih podobnih festivalih (kot tudi na Newcomerju) najprej poteka žrebanje za vrstni red nastopanja, nato sledijo tonske, najprej zadnji bend, potem predzadnji,…vse do prvega in nato malo pavze, da se dvorana pripravi in da se spusti ljudi vanjo, nato pa se začne koncert.

Na ŠOUROCKU pa imajo svoj edinstven sistem, da je vrstni red bandov takšen, v kakršnem so se uvrstili na tekmovanje. Tonsko ima samo prvi bend, nihče pa točno ne ve, kdaj se bo koncert sploh začel.

Tudi časovna razlika je očitna, če je bilo v Grazu ob pol desetih že vse končano (pa je nastopilo 12 bandov), se je na Štuku takrat šele začelo. V Avstriji je bila čez cel koncert vsaj pol polna dvorana, medtem ko se je včeraj napolnilo čez polovico šele po prihodu Big Foot Mame, da o tem, koliko je Štuk inferioren proti Orpehumu sploh ne govorim.

No, pa da ne bom več o tem, včeraj so nastopile skupine (v tem vrstnem redu): Angee, Rockheads, Little Ann, November, Memento Mori in Big Foot Mama. Komisija je odločila, da bodo videospot snemali (domači) Rockheads. Edina dobra stvar pri tem bandu je bila, da so po nastopu razdeljevali CD-je, vendar je veselje kmalu minilo, ko sem ugotovil, da gre za njihovo glasbo. Nimam rad metala, ampak še Little Ann so se mi zdeli boljši od Rockheadsov. Po kakšnem sistemu so zmagali vse samo bog komisija, ki pa svoje odločitve, za razliko od ostalih podobnih izborov, ni utemeljevala.

Še galerija in odmevi: Angee, Maži in Štajerc.TV.

V KUDu Franceta Prešerna se je včeraj odvijala prva polfinalna tekma med ekipama Modro Nebo in Merlene Ottey Project, ki jo je moderiral Igor Bračič.

Ogrevanje občinstva je bilo tokrat ekstremno dolgo, saj smo se učili “mojstrsko” pesnitev izpod rok dueta Yo-Zo – To mi delaj oz. Tomi delaj. Prav tako dolgi sta bili intro točki obeh skupin – MN so se prikazali v vlogi Power Rangerjev, MOT pa so prikazali aktualne dogodke na južni meji z njihovega vidika.

V prvi disciplini smo gledali morilce, kjer je bila publika neodločena, sodnici pa sta, kljub veliki napaki MOT, točko dodelili prav njim. Ljudstvo je nato zahtevalo OB(razložitev), v kateri sta sodnici nekako podkrepili svojo odločitev.

Sledila je disciplina Kaj pa mene muči???, kjer so MOT pobrali vse točke. V prvem izzivu smo gledali glasbila, v drugem pa interpretacijo črne kronike.

Delegatski izziv sta prinesla obetavna glasbenika Jo in Co, ki sta nam predstavila svoj novi hit. Izziv je bil bolj slavistične narave, saj sta morali ekipi zaigrati prizor iz definicije besede v SSKJ-ju.

Končni rezultat je bil 9:6 za MOT, kar pomeni, da lanskoletni zmagovalci letos ne bodo videli finala. Naslednja tekma pa bo odločala s kom se bodo MOT pomerili v finalu, z Veseličko ali z A Ješ Kavo, A Veš Kao.

Še galerija s tokratne tekme in pa vabljeni v nedeljo.

Včeraj sem se na povabilo Jana (ki je BTW tudi član ZSFB) udeležil festivala Newcomer v Grazu v dvorani Orpheum. Več o sami poti in Grazu je napisal BGH, zato ne bom zgubljal besed, ker se zadeve ne da bolje prikazati.

Ko sem zagledal dvorano, je bilo prvo mnenje, kako majhna je, potem pa sem zagledal ogromen oder, ki je bil približno enake velikosti, kot stojišča. K vsemu je treba dodati še velik balkon, kjer pa navadni smrtniki žal niso imeli vstopa. Lučke, zvočniki, postavitev,…, vse je bilo naravnost neverjetno. Zakaj takih dvoran ni pri nas ve samo bog, pa je tiho.

Ko se je zadeva končno začela že ob 17:30 (za slovenske razmere skrajno nenormalno), je bila dvorana že kar precej napolnjena, vendar večinoma s Slovenci, ki s(m)o prispeli z avtobusi. Princip je bil precej enostaven, 12 bandov, vsak ima 12 minut za pripravo in 12 minut za igranje.

Začeli so The Roadrunners, mlad, zelo perspektiven band. Furajo svoj stil z oblekami in frizurami, ki spominjajo na začetna leta Beatlov, in glasbo, ki spominja na Eagles of Death Metal. Če bodo vztrajali imajo fantje in dekle še zelo svetlo pot pred sabo.

Nadaljevali so slovenski Obduction, ki so na koncu tudi slavili zmago in pobrali 750€. K končni zmagi je definitivno pripomogel Mojčin izjemen vokal, ki ga poznamo tudi iz skupine Spleen.

Tretji so bili Arlez, ki so zmagali po publiki. Osebno me band ni preveč prepričal, vendar so imeli očitno največji fan klub. Naslednji so bili spet slovenski Powershock, ki so 100% imeli najglasnejši fan club. Sicer ne vem točno, kaj so počeli na Newcomer festivalu, ki naj bi bil bolj za mlade upe, ampak OK, “vsak tele ma svoj vesele”. Nadaljevali so avstrijski metalci My Bloody Pearl, ki so me s svojim kruljenjem kaj hitro pregnali iz dvorane.

Potem pa so prišli world::within, band, ki smo ga najbolj pričakovali. Prikazali so izvrstno predstavo, prav cel band je bil odličen. Na žalost so se na koncu uvrstili šele na sedmo mesto, čeprav bi si definitivno zaslužili boljše. Vendar tako pač je, nikoli ni za vse.

Drugo polovico izbora so začeli Vinegar Hill, ki so spet načeli moje ušesne bobenčke z zvoki, ki močno spominjajo na bruhanje, kar pa je bila zadnja stvar, ki sem jo hotel imeti v mislih. Nadaljevali so rockerski Carandicle, ki pa so preveč zapeti in nevživeti v koncert, zaradi česar izpadejo povsem bledo.

Spet so bili na vrsti Slovenci, tokrat Firefly, ki jim zaenkrat, kljub enkratni glasbi in zasedbi, ne uspe priti med bolj znane slovenske bande. Na koncu so zasedli odlično drugo mesto, dobili pa so tudi nagrado za naj klaviaturistko.

Naslednji so bili Soda, ki so pristali na tretjem mestu. Sanja se mi ne zakaj, vendar očitno so z nečim navdušili žirijo, mene so pustili mrtvo hladnega. Predzadnji so bili na vrsti še eni zelo mladi Avstrijci, Intakt, ki igrajo zelo počasno glasbo za inštrumente, ki jih imajo, kar mi nekako ni sedlo v uho. Zadnji pa so nastopili Crucified Morality, katerim pa lahko že po imenu sklepate za kakšen žanr gre.

Skratka zelo dobra izkušnja, žalosten je le nagradni sklad. S 750€ band v kvalitetni glasbi ne more narediti prav nič pametnega. Sramotno. Še galerija.