Miha Rekar Foto Blog

http://mr.si/

Zmagovalka Maja Keuc

Včeraj je v prvem ter drugem studiu RTV Slovenija potekal izbor za evrovizijsko popevko – EMA 2011. Upam si trditi, da prvi kvalitetni izbor v zgodovini Slovenije – malo zaradi samega formata oddaje in nje voditelja, predvsem pa zaradi glasbe.

Za razliko od vseh let doslej je namreč 10 izvajalcev izbrala posebna komisija in so bili zato na njej prisotni tudi tisi, ki se tam ne bi nikoli pojavili. Posledica tega je bila, da prvič do sedaj favorita nismo izbirali na podlagi izločanja slabih komadov in na koncu ostali z najmanj slabim, ampak smo dejansko imeli na izbiro več zares dobrih komadov, med katerimi smo si lahko izbrali favorita.

Po ogledu generalke (prvi del galerije), bi po mojem okusu in mnenju nastopajoče razvrstil nekako takole (od najboljšega navzdol): Sylvain & Mike Vale ft. Hannah Mancini, Maja Keuc, Omar Naber, Nina Pušlar, April, Feliks Langus, Tabu, Leeloojamais, Rock Partyzani in Time To Time.

Razočaran sem bil edino nad Tabu in Leeloojamais, ki sta drugače obe odlični skupini, katerih velik fan sem, ampak ta dva komada pa sta bila na žalost pod njihovim nivojem.

Če k dobri glasbi odličnih glasbenikov prištejemo še vrhunske Maestro in multitalentiranega Klemna Slakonjo, ki se je izkazal tako s humorjem, kot tudi s petjem, dobimo to, kar sem povedal že na začetku – najboljšo EMO v zgodovini Slovenije.

Še galerija.

Navihana Tina

Včeraj je skupina Tabu v Kinu Šiška priredila veliki otvoritveni koncert turneje 42. Zame ima tak samostojen koncert Tabujev še večji pomen, saj so prav oni nekako krivi za to, da sem se sploh začel ukvarjati s koncertno fotografijo.

Za kaj gre? Daljnega 4. septembra 2004 sem namreč zadel karto za koncert Tabujev v hali Tivoli, kot otvoritveni koncert za turnejo Lun(LaGun. Takrat je bila v vlogi pevke še Nina, zdajšnja Tina pa ji je družbo delala na backvokalih.

To je bil moj prvi večji koncert, ki sem ga doživel v živo, tam pa sem se počutil tako noro, da sem se odločil, da želim stalno hoditi po koncertih. Ker sem doma z Gorenjske, se je v meni prebudil duh škrtosti in tako sem postal “koncertni fotograf”. Zelo hitro sklenjena najstniška odločitev je krepko spremenila tok mojega življenja, vendar je dobrih 5 let kasneje niti malo ne obžalujem, prej nasprotno – ne vem kako bi lahko bilo bolje.

Včerajšnji koncert sicer ni bil razprodan, vendar pa je vsem, ki vas ni bilo, lahko nepopisno žal. Definitivno je bil to en boljših koncertov v zelo dolgem času – vse od glasbe, scene, scenarija, kostumov, luči,…, vse je bilo naravnost perfektno.

Pa da ne bom preveč razlagal, si raje oglejte galerijo.

Tomi Meglič (Siddharta)

Včeraj sem se spet potikal ob morju, tokrat zaradi koncerta radia Capris, ki vsakoletno na Bonifiki priredi nepozabno doživetje – gre za primorsko varianto Pozdrava poletju.

Koncert so začeli primorski mladci noom8, ki imajo malo pomešane vloge spolov v bandu. Vokal je tako moški, obe kitari pa preigravata ženski. Če je na prvi pogled izgledalo malce čudno, pa so mi prav kmalu dokazali, da vejo, kako se stvari streže. Še najbolj pa me je presenetila simpatična punca na PRS-ki, ki res ve, kako se stvari streže.

Sledili so HeaveniX, ki so delovali povsem bledo…kot nek cover band, pa čeprav so jih napovedali kot ohinsplohinnevemkajševse band.

Naslednji so bili Sons, katerih komad Shiora je bil kaki 2 leti nazaj manjši poletni hit. Ne vem zakaj, ampak delovali so mi nekako bledo…, brez tiste udarne energije, kot sem jo od njih pričakoval.

Sledil je Primorcem znan, a meni povsem neznan, Rudi Bučar. Fant igra stare istrske komade v novi preobleki. Vsekakor zanimivo, a zaradi mojega popolnega neznanja italijanščine je šla večina komadov mimo mojega ušesa. Je bilo pa po publiki videti, da je fant odlično opravljal svoje delo.

Ko pa se je dan končno prevesil v temo, pa so prišli Tabu, da začnejo žur, tako kot je treba. Kljub odsotnosti Marjana na (akustični) kitari, so zbrano publiko maximalno razgreli – na njihove komade enostavno ne moreš biti pri miru. Pa brez veze, da zgubljam besede, jasno, da je bilo NORO.

Nato so prišli Dan D, ki so očitno spet prešaltali na plastificirano playlisto¹, kljub temu pa se je publiki trgalo, kako tudi ne, saj svoje komade v živo odšpilajo še boljše, kot na plati.

Predzadnji je prišel Vlado Kreslin, ki skupaj s svojimi Malimi bogovi vsakokrat vžge – tako pri mladih, kot pri starih. Ni da ni.

Nato pa je prišel (na žalost) najbolj pričakovan band večera – Siddharta. Saj so dobri in vse, samo s tako aroganco, kot jo izvajajo, bi jih osebno samo nekam zaprl do streznitve. Njihova ekipa je bila npr. precej večja od ekipe Radia Capris. Da res pretiravajo, naj povem, da imajo tam enega zato, da da Primožu kitaro na rame, ker je sam očitno prelen, da bi se sklonil pol metra. Sicer pa so naredili odličen šov…iz preprostega razloga – igrali so večinoma stare komade. Bilo je tako dobro, da sem še jaz pel zraven, vendar arogance jim ne morem odpustiti nikoli.

Sam koncert je bil res odličen, sploh nimam kaj za skritizirati, kar je (pri meni) redkost. Torej manjka samo še eno – galerija.

1. če izraza ne poznaš, malo pobrskaj po tem blogu za Dan D [↩]

Energična Tina Merinšek (Tabu) med skakanjem

Pred tremi leti se je na Pozdravu poletja nekako začela moja fotografska “kariera”, zato se na ta dogodek vedno rad vračam. Najbolj zanimivo mi je dejstvo, da sem bil pred 3-emi leti popolna nula, nisem poznal prav nobenega nastopajočega, noben ni poznal mene, po prizorišču sem lutal kot kura brez glave, domov pa sem moral z avtobusom. Zdaj so se stvari povsem spremenile, praktično skoraj ni bilo človeka, ki je šel na oder, s katerim se ne bi poznala. Pozdrav poletju je itq en ogromen reunion, za mene zdaj še toliko večji.

Letos so bili Hitovci primorani pp prestaviti s četrtka na nedeljo, kar se je v bistvu izkazalo za zelo dobro potezo. Na Pozdravca zahajam že kar nekaj časa, pa če prav je bilo vedno ogromno ljudi, mislim, da jih toliko še ni bilo.

Kot vedno, je bil program pester in natrpan, povezovala sta ga Pečo in Špela, začel pa se je že malo čez 16-o uro. Nastopili so praktično vsi (ne)popularni pop glasbeniki slovenske scene: Sanja Grohar, Natalija Verboten, Foxy Teens, Rok Kosmač, Atlantix, StereoTipi, Petra Slapar, Kosta, Petra Pečovnik, Domen Kumer, Bohem, Brigita Šuler, Kristina, Zablujena generacija, Omar Naber, Tanja Žagar, Atomik Harmonik, Manca Špik, Kingston, Saša Lendero, Frenk Nova, Rebeka Dremelj in Tabu. Med nastopi pa so se zvrstile še nagradne igre, interna tekmovanja, breakdance nastopi,…, kar je zadevo še dodatno popestrilo. Prišel je tudi Ljubljanski Zoran župan Jankovič, ki je, med drugim, preizkusil trdoto mojih las.

Oder je bil tokrat še večji, kot prejšnja leta, z več lučkami, močnejšimi (in predvsem kvalitetnejšimi) zvočniki – res zelo dobro uštimano. Edino lučkar je na vsake toliko malo brcnil v temo, ko nam je butnil backlight do konca, frontlight pa imel na enih 10%. Se je pa dalo kljub temu kar nekaj narediti – galerija.