Pregled tagov v Toshl na iOS

Najbrž ste prav vsi prebrali naslov tega posta kot “Tošl“, kar je tudi prav. Za kaj gre? Toshl je slovenska mobilna aplikacija za nadzor nad stroški za naprave z operacijskimi sistemi Android, Maemo in po novem tudi iOS.

Mobilna aplikacija je brezplačna, prav tako tudi pregledovanje porabe na spletni strani. Tako lahko z mobilno aplikacijo dodajamo ter urejamo stroške, pregledujemo porabo po tagih (značkah?), ter vse skupaj sinhroniziramo s spletom. Tam lahko prav tako pregledujemo stroške, tudi v obliki zanimivih grafov in jih lahko celo izvozimo v tekstovni obliki.

Za slabih 20$ (oz. po trenutnem tečaju dobrih 16€), pa dobimo pro različico s celim kupom dodatnih funkcionalnosti na spletni strani – cel kup različnih zanimivih in uporabnih grafov, izvoz v Excel, Google Docs ali pdf, poročila po elektronski pošti, iskanje po stroških,… Pro različico lahko tudi brezplačno testiramo za 30 dni in se nato odločimo, če jo potrebujemo ali ne.

Po dobrih treh dneh uporabe sem se že povsem navadil, da poleg tošla iz žepa povlečem tudi Toshl, kamor zapišem strošek. Pregled nad stroški je res uporabna stvar, sploh če je zraven še pregleden in zabaven, kot so grafi na toshl.com. Mogoče manjka slovenska verzija, glede na to, da gre za produkt slovenskega podjetja, ampak po spletni strani sodeč, so fantje usmerjeni bolj globalno, kot lokalno, kar pa sploh ni slaba stvar.

Skratka res odlična aplikacija, ki jo morate obvezno preizkusiti, če imate mobilnik z enim izmed podprtih OS-ov.

Armin van Buuren je navdušil Ambasado

Včeraj je v izolsko Ambasado Gavioli prišel bojda najboljši DJ na svetu – Armin van Buuren. Ker sem ga zamudil v Tivoliju, sem bil tokrat odločen da ga končno vidim.

Ambasada se je napolnila precej hitro – ko sem prišel, okoli prve ure zjutraj, je bilo že skoraj povsem polno. Najprej je zbrane ogreval Elyksir, nadaljeval je Glenn Morrison, okoli tretje ure pa je prišel težko pričakovani Nizozemec.

Množica je preprosto norela cel njegov nastop, pa čeprav Armin ni rolal ravno na vrhunski ravni – vsaj tehnično je imel kar precej problemov. Svoje je dodal še cca. pol urni manjko električne energije, kar pa ni bilo dovolj, da bi kdorkoli zapustil prizorišče.

Za Arminom pa je prišel zame najboljši akter večera – Beltek. Le-ta je publiko obdržal vsaj na istem nivoju, kot Armin, če jo ni dvignil še višje.

Na prav tako polnem manjšem flooru, pa sta včeraj vrtela Eddie F. in Angel Anx. Pohvaliti bi moral tudi zunanji “smoking area”, ki je bil prvič primerne velikosti za tako veliko množico.

Še galerija.

Mike Patton (Faith No More) v elementu

Danes okoli desete ure zjutraj se je zaključil že 11. Exit festival v Novem Sadu v Srbiji. Tokratni je prvi, ki ni zabeležil večje udeležbe, kot tisti izpred leta poprej.

Od prvega pa do lanskega festivala je namreč udeležba stalno naraščala, letos pa je malce padla. Razloge je moč iskati v manjku “zvenečih” imen, posledicami svetovne gospodarske krize in še kje.

Kljub temu je bilo na festivalu vzdušje odlično prvi, drugi, tretji ter prav tako četrti dan. Včeraj oz. danes je bil namreč na sporedu zelo močan line-up. Na glavnem odru so že ob 19:30 začeli Elvis Jackson, kar je bilo prekmalu, da bi jih lahko ujel. Sem pa zato ujel bande za njimi: Pendulum (LIVE), Faith No More ter The Chemical Brothers. Slednji so  nam sicer prepovedali slikanje iz foto pita, zaradi česar sem “tvegal življenje” in šel s 70-200 med noro publiko.

Na Fusionu so nastopili še eni Slovenci in sicer Tide, kar je bila pravzaprav edina stvar, ki sem jo šel letos gledati na Fusion stage.

Na Dance Areni pa je bilo včeraj še posebej zanimivo. Prepletalo se je kar nekaj žanrov, nastopili so namreč Crystal Castles, Busy P, SebastiAn, A Trak, za finale pa še zadnji trije back 2 back.

Še najbolj zanimiv nastop je imel SebastiAn, ki je začel z zelo nadležnim loopom in si nato v miru prižgal cigaret ter počasi sipal pijačo in opazoval negodovanje množice. Le-ti so se namreč usedli na tla, kazali sredince, metali pijačo na oder (eno pivo je zadelo tudi mene),… Nato pa je preklopil na zelo energičen komad in vse zamere so bile v trenutku pozabljene in cela Dance Arena je skakala.

Skratka še en odličen Exit festival je za nami, a upam si trditi, da tokrat malenkost slabši od lanskega – prvega ne pozabiš nikoli. Za konec pa še galerija in pa video s četrtega dne.

Missy Elliott

Po prvi in drugi noči, je minila še tretja noč 11. festivala Exit 2010.

Tokrat sem se na glavnem odru najbolj razveselil Norvežanov Röyksopp, katere sem v Ljubljani zamudil. Pričakovano so bili izvrstni in s tem bi se definitivno strinjala tudi številna publika.

Sledili so napol domači Lollobrigida in za njimi bojda največje ime včerajšnjega line-upa Missy Elliott. Ker mi ta zvrst ni preveč pri srcu, sem se zato raje odpravil proti Dance Areni.

Tam je bilo včeraj vse v znamenju popularne house glasbe. Začel je SevdahBABY, nadaljeval odlični Riva Starr, nato pa je sledila zanimiva točka dueta Ost & Kjex z gospel zborom.

Za njimi pa je bilo na vrsti največje ime včerajšnjega line-upa po mojem okusu – Laidback Luke. Luke me ni pustil hladnega, oz. da se popravim, mislim, da ni bilo nobenega v publiki, ki ga ob njegovem izvrstnem setu ni razganjalo.

Luku je sledil David Guetta, ki sem ga poslušal pred dobrim mesecem na Urban Art Forms festivalu v Wiesnu, kjer me je precej razočaral. Vendar se je tokrat pred nabito polno Dance Areno precej bolj potrudil in tako več kot zadovoljil vse njegove fane.

Več vtisov pa v galeriji in videu.

Basist skupine Placebo Stefan Olsdal

Kot včeraj, se tudi danes oglašam skoraj neposredno iz Novega Sada, kjer se odvija že 11. festival Exit.

Drugi dan so na glavnem odru zaznamovali predvsem The Horrors ter Placebo, kasneje pa se je glavni oder prelevil v drum’n’bass.

Na Dance Areni pa so za dobro ritmiko skrbeli Matthew Hoag, Ida Engberg, Moderat (ki so me navdušili že na festivalu Springten v Gradcu), Josh Wink, Ricardo Villalobos, ter za konec še Marko Nastić.

Na ostale odre včeraj nisem kaj dosti zahajal – parkrat sem vmes skočil na Happy Novi Sad, kjer pa ni bilo nekega vzdušja, zato sem se “zakampiral” na najvišji točki Dance Arene in užival v odlični glasbi, ter fenomenalnem razgledu na številno publiko in oder.

Tokrat se je prvič videlo, da je letos res kar precej ljudi manj, kot lani, saj se je dalo okoli druge ure popolnoma normalno hoditi pred glavnim odrom. Kar sicer ne pomeni, da je ljudi malo, ravno nasprotno, a vendar manj, kot lani.

Več vtisov pa v galeriji in videu.